Letošnja velika noč nas vabi, da razmislimo o številnih “pravičnih”, ki v tišini ohranjajo živo upanje na prehod od smrti v življenje za naš svet.
Krščanska velika noč je prehod od smrti v življenje. Judovska velika noč (pesach) je prehod od suženjstva v osvoboditev. Letos padeta na isti datum, a vprašujemo se: Kje sta življenje in osvoboditev v tem svetu, na katerem vladajo vojne, sovraštvo in strah?
»Stražar, kako dolga je še noč?«, sprašuje prerok Izaija. Mnogi se tudi danes to sprašujejo. Sprašujejo se ukrajinski civilisti v mrazu pod bombami in droni, a tudi vojaki na fronti vojne brez konca in brez smisla (ukrajinski obrambni minister govori o 200.000 dezerterjih in 350.000 postopkov zaradi odhoda, od tega polovica v letu 2025) in to kljub vojni retoriki; sprašujejo se v tišini tudi Rusi, ki umirajo v velikem številu v največjem nezanimanju lastne oblasti; sprašujejo se mladi Iranci v primežu krute represije in slepega izraelsko-ameriškega bombardiranja; sprašujejo se Palestinci, ki so na točki izničenja, a tudi Izraelci, ki živijo v tako krutem strahu (hrani ga njihova neusmiljena vlada), da je skoraj izničen vsak čut za empatijo; sprašujejo se Libanonci in zanemarjeni Afganistanci; sprašujejo se mladi in ženske Afrike, tisti v pogubnih pozabljenih vojnah, kakor v Sudanu, Južnem Sudanu, Kivuju, Sahelu ali na severu Mozambika; sprašujejo se v zapostavljenem Mjanmaru, tako daleč od naše pozornosti; sprašujejo se verniki, ubiti med molitvijo, kakor se dogaja v Nigeriji … Sprašujejo se tudi mladi Evropejci, polni bojazni, da jih čaka usoda jeze in zamere; to se sprašujejo toliki na vseh koncih sveta, da jih ni mogoče niti prešteti.
Kaj ostane od te temne noči, ki pretresa včerajšnji svet, ki prav gotovo ni bil popoln, a v njem smo lahko vsaj govorili o dialogu, miru in kompromisu? Danes so to besede, ki niso več povezane z besedami sožitja: živeti skupaj, ne da bi se morali uničiti. Velika noč nas spominja na ta pričakovanja, na upanje, polno tesnobe, a ki ostaja živo v srcu mnogih tudi v najbolj temnih trenutkih zgodovine. Modreci so tistemu, ki je po drugi svetovni vojni spraševal, kako je mogoče po Auschwitzu še moliti in upati, odgovarjali, da so tudi v Auschwitzu upali in moliti ter pričakovali konec noči. Vasilij Grossman je po vojni zapisal, »da je človeško v človeku še naprej obstajalo na vseh križih, na katere so pribijali, in v vseh zaporih, v katerih so mučili«.
To je upanje velike noči: da neuničljiva človeškost ostaja živa po nevihti nečloveškega. Majhne in mlade luči pričujejo o tem, kakor Islam Khalilov, petnajstletni musliman, ki je delal polovični delovni čas v garderobi in je rešil več kot sto ljudi med atentatom v Crocus City Hall v Moskvi 22. marca 2024. Ali trinajstletni Ukrajinec Kyrylo Illiashenko, ki mu je uspelo pobegniti iz gorečega trolejbusa med raketnim napadom Rusov v Sumyu in rešiti življenje drugih potnikov. Ali mladi kongoški carinik iz skupnosti svetega Egidija Floribert Bwana Chui iz Gome, ki ni sprejel podkupnine in preprečil, da bi pokvarjena pošiljka zastrupila ljudi. Zato je bil mučen in ubit. Razglašen je bil za blaženega pred skoraj enim letom. Več sto je zgodb mladih in najmlajših, zaradi katerih ostaja človeškost živa tudi v temi, tudi tedaj ko “veliki” govorijo samo o vojni z utrujeno retoriko in navideznim junaštvom. Ti mladi ljudje pričujejo, da lahko življenje še vedno premaga smrt in da je osvoboditev močnejša od vseh sužnosti sovraštva in strahu.
Koliko tem podobnih “pravičnih” podpira svet, ne da bi to kdo zaznal? Koliko malih ljudi še danes rešuje “človeškost v človeku” in to brez hrupa? Običajno to odkrijemo šele pozneje, na koncu. Skrivnostno obstaja v mladih moč dobrega – odrasli pa jih tako zelo kritizirajo – in ta moč predstavlja Noetovo ladjo, ki rešuje človeštvo iz viharja, v katerega bi se lahko ujeli. To so mladi, ženske, običajno ubogi in preprosti, med zadnjimi, tisti, ki – kakor je zapisano v Izaiji v zvezi s trpečim služabnikom – »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli«. In vendar prav zaradi njih postaja velika noč živa beseda in upanje za prihodnost. Tudi za nas!
Vir: https://www.cittanuova.it/sentinella-quanto-resta-della-notte/
