Dajte jim vi jesti.« (Lk 9,13)
Smo na samotnem kraju blizu Betsajde v Galileji. Jezus veliki množici govori o Božjem kraljestvu. Učitelj je sem prišel z apostoli, da bi si ti odpočili po dolgem misijonskem delovanju v tej pokrajini, kjer so govorili o spreobrnjenju, »povsod oznanjali veselo novico in ozdravljali«.[1] Utrujeni, a s polnimi srci so pripovedovali, kaj so doživeli.
Ljudje pa, ki so to izvedeli, so prišli za njimi. Jezus sprejme vse: posluša, govori, ozdravlja. Množica se veča. Bliža se večer in čutiti je lakoto. Apostoli so zaradi tega zaskrbljeni in učitelju predlagajo logično in izvedljivo rešitev: »Odpústi množico, naj gre v vasi, da prenoči in najde živeža.« Navsezadnje je Jezus že veliko storil … Toda on jim odgovori:
»Dajte jim vi jesti.«
Učenci osupnejo. To je nemogoče: imajo le pet hlebov in dve ribi za nekaj tisoč ljudi; v mali Betsajdi ni mogoče najti potrebnega, pa tudi denarja za nakup ne bi imeli.
Jezus jim želi odpreti oči. Potrebe in težave ljudi se ga dotaknejo in prizadeva si jih rešiti. Pri tem izhaja iz resničnosti in pokaže, da ceni tisto, kar že obstaja. Res je, da je tisto, kar imajo, malo, vendar jih kliče k poslanstvu: naj bodo orodje usmiljenja Boga, ki misli na svoje otroke. Oče posreduje, vendar jih “potrebuje”.
Čudež “potrebuje” našo pobudo in našo vero, ki se zaradi čudeža poveča.
»Dajte jim vi jesti.«
Na ugovarjanje apostolov torej Jezus odgovori tako, da prevzame odgovornost, vendar jih prosi, naj prispevajo ves svoj delež, četudi majhen. Ne prezira ga. Ne reši težave namesto njih; čudež se zgodi, vendar zahteva njihovo sodelovanje z vsem, kar imajo in kar so lahko priskrbeli, to pa Jezus dá na razpolago vsem. To pomeni določeno žrtev in zaupanje vanj.
Učitelj izhaja iz tega, kar se nam dogaja, da bi nas naučil skupaj skrbeti drug za drugega. Spričo potreb drugih izgovori ne veljajo (»to ni naša naloga«, »glede tega ne morem storiti ničesar«, »morajo se znajti kakor mi vsi …«). V družbi, ki si jo je zamislil Bog, velja blagor tistim, ki nasičujejo lačne, oblačijo uboge, obiskujejo tiste, ki potrebujejo pomoč.[2]
»Dajte jim vi jesti.«
Pripoved o tem dogodku nas spominja na podobo gostije, opisane v Izaijevi knjigi, ki jo sam Bog pripravlja vsem narodom, ko bo »obrisal solze z vseh obrazov«.[3] Jezus jih posadi v skupinah po petdeset, kot ob velikih priložnostih. Kot Sin ravna kakor Oče, in to poudarja njegovo božanskost.
Sam bo dal vse in bo postal celo hrana za nas, v evharistiji, na novi gostiji, kjer si vse delimo.
Zaradi številnih potreb, ki so se pojavile med pandemijo covida-19, je skupnost Gibanja fokolarov v Barceloni s pomočjo družbenih omrežij ustanovila skupino, v kateri drug z drugim delijo potrebe ter dajejo v skupnost dobrine in vire. Presenetljivo je videti, kako krožijo pohištvo, hrana, zdravila, gospodinjski aparati … Kajti »sami lahko naredimo malo«, pravijo, »skupaj pa lahko naredimo veliko«. Skupina “Fent família” še danes pomaga, da bi tako kot v prvih krščanskih skupnostih nihče med njimi ne trpel pomanjkanja.[4]
Pripravil Silvano Malini s skupino besede življenja
[1] Lk 9,6.
[2] Prim. Mt 25,25–40.
[3] Iz 25,8.
[4] Apd 4,34.