Chiara Lubich: Človeštvo kot družina

Ob današnji obletnici rojstva Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja fokolarov, objavljamo odlomek iz njenega govora 9. novembra 2001 v Innsbrucku v Avstriji na kongresu »Tisoč mest za Evropo« na temo vesoljnega bratstva, razumljenega tudi kot politična kategorija.

Vesoljno bratstvo ni bilo – ne glede na krščanstvo – popolnoma izključeno iz razmišljanj kakega redkega močnega človeka duha. Mahatma Gandhi je govoril: “Zlato pravilo je v tem, da smo prijatelji sveta in je za nas celotna človeška družina ‘eno’. Kdor ločuje med verniki lastne vere in verniki druge vere, odvrača vernike od lastnega verstva in odpira pot zavračanju vere in neveri sami.”¹

Tisti pa, ki je prinesel bratstvo kot bistven dar človeštvu, je bil prav Jezus, ki je tako molil pred smrtjo: “Oče, da bi bili vsi eno” (Jn 17,21). Ko razodene, da je Bog Oče in da so zato vsi bratje med seboj, uvede idejo, da je človeštvo družina, idejo o “človeški družini”, možno zaradi udejanjanja vesoljnega bratstva. Tako ruši zidove, ki ločujejo “enake” od “drugačnih”, prijatelje od sovražnikov; ki osamljajo mesta med seboj. Jezus vsakega človeka razreši vezi, ki ga vzklepajo, osvobaja ga tisoč oblik podrejenosti in suženjstva, vsakega krivičnega odnosa. Tako opravi pravo revolucijo na področju življenja, kulture in politike.

Tako si je začela ideja o bratstvu utirati pot v zgodovino. In lahko bi jo ob pregledu razvoja misli v raznih dobah odkrivali kot osnovo mnogih temeljnih političnih pojmovanj. Včasih je očitna, drugič zakrita. To bratstvo so pogosto, čeprav v omejeni obliki, doživljali narodi vsakič, ko so se ljudje kakega naroda združili v borbi za lastno svobodo, ko so se družbene skupine borile za obrambo slabotnejšega ali vsakič ko so ljudje različnih prepričanj premagali medsebojno nezaupanje, da bi zagotovili izvajanje kake človekove pravice.