V Očetovih rokah

Drugi dan, četrtek, smo se zbudili v mrzlo, a prekrasno sončno jutro. Odpravili smo se do Framskega slapa in Mariborske koče,  kjer smo se najprej poglobili v misel, da imamo Očeta v nebesih. Na nas je, da sprejmemo Njegovo ljubezen. 

Imamo Očeta! 

Rada bi vam povedala, kako nam je naša karizma predstavila Očeta.  

Bog se je po tej karizmi nekako na novo razodel tak, kot je: Ljubezen, Oče.  

In to ni bilo nič drugega kot razodetje Očeta, kakor nam ga kaže Sveto pismo že v Stari zavezi. Če se spomnite stavkov, s katerimi je opisan Bog, enega se vedno spominjam, prevzame me, izredno lep vtis; pravi, ko govori judovskemu ljudstvu: »Četudi bi mati pozabila na svojega otroka, te jaz nikoli ne pozabim,«2 torej večja ljubezen od te … Bog ljubezen se je začel svetlikati že v Stari zavezi. 

Nato je Nova zaveza in zdi se mi, da Jezus najbolje pokaže, kdo je Oče, v priliki o izgubljenem sinu. Prejšnji dan mi je neki fokolarin dal dokumentarni film, na katerem je predstavljena zelo, zelo znana Rembrandtova slika. Upodobljena sta oče in izgubljeni sin. Oče ima roke na sinovih ramenih, star je, ostarel, gleda ga napol slep in sin kleči pred njim bos […] in z glavo se naslanja na očetovo srce. Tisto, kar opazimo na tej sliki, ki je izredno lepo umetniško delo, so očetove roke na sinovih ramenih: ena roka je precej močna, velika, hotela bi reči groba; druga roka je nežnejša. Zato ena roka predstavlja očetovo ljubezen, druga 

materino ljubezen, kakor bi hotel reči, da je Bog, kakor pravi kardinal Martini v prelepem pismu o Očetu: Bog je oče in mati, ni oče v pomenu moškega, je oče in je mati. In Rembrandt ga tako predstavi. 

Jezus kaže z očetom, ki sprejme takega sina, ki se vrne in mu oče ne samo oprosti, ampak hoče vse pozabiti, hoče ga popolnoma preobleči, mu nadeti prstan, hoče glasbo, pripraviti mu želi veliko praznovanje; v tem se kaže očetova ljubezen, saj ga je vse življenje, odkar je odšel, pričakoval, bil je njegova glavna skrb, in ko pride, mu odpusti, noče niti, da bi mu razložil in pozabi, hoče ga novega. To je Oče, to je Oče. Tako si moramo zamišljati Očeta, to je Oče. 

Zavedati se moramo, da imamo takega Očeta. […] Rekla bi, da je zadovoljen, če sprejmemo vase njegovo ljubezen, še preden ga vzljubimo; pa saj on ne potrebuje naše ljubezni, čeprav smo mu jo dolžni vrniti, ampak moramo sprejeti njegovo ljubezen. In kdo nam pove, kako nas on ljubi? To nam pove Jezus. 

[…] Zame je molitev očenaš postala nekaj …! Takoj ko med molitvijo rožnega venca pridem do očenaša … Kajti mi, jaz, vi, čutimo potrebo, da delamo za Božje kraljestvo, a kaj morem storiti jaz, tako majhna in uboga? Kaj storite vi? Potrebujemo Njega, da nam bo pomagal peljati naprej revolucijo ljubezni, da bomo prinašali edinost. In zato: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi …«: pomagaj mi posvečevati tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, a pomagaj mi, jaz sama ne uspem. »Zgodi se tvoja volja, kakor na nebu tako na …«, pomagaj mi! 

Pri vsaki molitvi očenaš prosim, sprejemam ljubezen Očeta, ki nam hoče pomagati; če je Jezus to rekel, to hoče. Seveda pa v življenju potrebujemo veliko stvari: kruh, oblačila, odpuščanje, pomoč pri premagovanju skušnjav, pomoč za premagovanje ovir v življenju, in zato je drugi del očenaša, ki je zelo lep, a meni je všeč prvi del, potrebujemo prvi del. Ena izmed stvari, ki jih mi najbolj potrebujemo, […] je Sveti Duh in zato nam Jezus pravi […]: »Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha?« (Mt 7,9) »Ali mu 

bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce?« (Lk 11,12). To je pravi nesmisel. »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). 

[…] Zakaj moramo torej ljubiti Očeta? Ker smo poklicani ‒ in to je zadnja misel – da naredimo iz človeštva ‒ do koder uspemo priti mi in nato pustimo drugim našim, tistim, ki bodo prišli za nami ‒ iz človeštva moramo narediti eno samo družino […]. Oče ljubi vse: dobre in zle, to je sam povedal: stori, da dežuje nad dobrimi in zlimi in tako moramo delati tudi mi: ljubiti vse, ljubiti prvi. Jezus je umrl za vse, zato je Marija tako navzoča v drugih verstvih. Kamor je namreč prišlo Kristusovo odrešenje, pride Marijino materinstvo, za vse in Oče je Oče vseh, saj je poslal Sina, da je umrl za vse. Če torej nimamo te oporne točke, kaj je človeška družina? Da bi ustvarili družino, je potreben oče. 

[…] Zato vam svetujem, opogumljam vas, želim si, da vsi slavimo Očeta, ko sprejemamo v svoje srce vse, kar nam daje: skrbi, ki izginejo, oblačila, hrano, ki prihaja, Svetega Duha, ki ga potrebujemo, vse milosti, in da to živimo, ker je zadovoljen tako. Da, če ga ljubimo, a še več, če sprejmemo vase njegovo ljubezen. 

Sledilo je pričevanje Mojce in Marka Mejak, ki sta nam zaupala, kako ju je Bog poiskal v času hčerkine levkemije. 

Popoldne pa so nam mladi in otroci pripravili zeloooo zanimive igre, v katerih smo lahko vsi sodelovali. 

Zvečer so sledile še tri skupine: za duhovnost, o našem poslanstvu v Cerkvi in družbi ter skupina za zakonce. 

Prepoln in čudovit dan!

Jutri pa nas čaka izlet na Areh. Se spet oglasimo. 

MD