»Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7)
Ko so se Peter, Jakob in Janez z Jezusom povzpeli na visoko goro, so videli slavo Učitelja in slišali glas Očeta, ki ga je priznal za Sina.
To je bila izjemna izkušnja iz oči v oči z Bogom, ki svoji stvaritvi dopušča, da ga spozna v vsej njegovi veličini. Od strahu so padli na tla, a Jezus se jih je dotaknil in jim rekel:
»Vstanite in ne bojte se!«
Z glagolom “vstati” evangelij pogosto izraža vstajenje, tako kot so “ne bojte se” prve besede, ki jih Vstali po pozdravu nameni ženam pri praznem grobu.[1] Jezusove močne in jasne besede so torej odločno povabilo k novemu življenju, ki je učencem omogočeno, ker se jih je Vstali dotaknil z roko.
Tudi nas včasih ovirajo naši strahovi, obremenjujejo nas življenjske preizkušnje in brezizhodne okoliščine. Da bi ponovno našli polet za pričevanje, se ne moremo zanašati samo na svoje moči, ampak moramo računati na Božjo milost, ki nas vedno prehiteva.
»Komu ni treba skozi preizkušnje? Obrazi preizkušenj so neuspeh, revščina, potrtost, dvom, skušnjava /…/ S strahom nas navdaja tudi materialistična in individualistična družba, ki nas obdaja z vojnami, nasiljem in krivicami … V teh okoliščinah se nas lahko polasti tudi dvom: Kje je sedaj Božja ljubezen? /…/ Jezus je resnično stopil v vsako bolečino, nase je vzel vsako našo preizkušnjo /…/ On je ljubezen in ljubezen izžene vsak strah. Vsakokrat, ko nas preplavi strah, ko nas duši bolečina, lahko prepoznamo pravo resničnost, ki se skriva pod tem: to je Jezus, ki je prišel /…/, pustimo ga, da stopi v naše življenje. In potem naprej živimo to, kar od nas zahteva Bog, tako da se z vsemi močmi trudimo ljubiti bližnjega. Odkrili bomo, da je Jezus vedno ljubezen. Tako mu bomo mogli kakor učenci reči: “Resnično si Božji Sin!”« (Mt 14,33).[2]
»Vstanite in ne bojte se!«
Tisti, ki so v življenju doživeli srečanje z Bogom, so bili očarani nad njegovo navzočnostjo, ganjeni in ozdravljeni z njegovo besedo. Pogosto nas v tej Božji pustolovščini spremlja pričevanje krščanske skupnosti in nam daje pogum, da vstanemo, pozabimo nase n nadaljujemo pot z Jezusom in brati.
Prejeli smo pričevanje mlade Sirke: »Konec lanskega leta je moja država doživela zelo težko obdobje, moje mesto je zajel val kaosa in strahu. Bila sem zelo zaskrbljena za svojo družino, prijatelje in sebe. Sredi tolikšne negotovosti sem skušala biti trdna v upanju v Boga in kljub vsemu ostati močna. Pred temi dogodki smo z mladimi, s katerimi se trudim živeti evangelij, načrtovali nekaj projektov za podporo družinam v stiski s pomočjo paketov hrane in drugimi pobudami.
A situacija nas je prisilila, da smo začasno prekinili vse dejavnosti. Po nekaj dneh nam je uspelo priti skupaj; na tem srečanju smo drug v drugem našli moč in pogum. Odločili smo se, da se ne bomo pustili premagati strahu, ampak bomo zaupali v Jezusa in nadaljevali pot, ki smo jo začeli. Združenim v veri nam je uspelo pomagati več kot štiridesetim družinam, ki so res potrebovale podporo. Sredi teh težav smo čutili, da lahko z Božjo ljubeznijo in našo edinostjo resnično nekaj spremenimo.«
»Vstanite in ne bojte se!«
Potem ko smo se z Jezusom povzpeli na goro, da bi srečali Boga in poslušali njegov glas, lahko z njim tudi sestopimo in se »/…/ vrnemo v dolino, kjer srečamo mnoge brate, ki jih težijo napori, bolezni, krivice, podcenjevanje ter materialna in duhovna revščina«.[3]
Tudi kot krščanska skupnost lahko trpimo in smo zmedeni, a ta beseda nas spodbuja, da se skupaj odpravimo na pot, da vsem prinesemo »sadove izkušnje, ki smo jo imeli z Bogom, in delimo prejeto milost«.[4]
Pripravila Letizia Magri s skupino besede življenja
[1] Mt 28,10; prim. 28,5.
[2] C. Lubich, Beseda življenja za avgust 2002.
[3] Prim. Papež Frančišek, Angelovo češčenje, 16. marca 2014.
[4] Prav tam.
