»Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha.« (Jn 20,21–22)
Potem ko se je vstali Jezus na velikonočno jutro prikazal Mariji Magdaleni, se je zvečer istega dne prvič prikazal še med svojimi učenci. Njihov takojšnji odziv je bil veselje, ki ga dopolnjuje mir, tisti pravi mir, ki ga lahko da samo on: »Mir vam bodi« (v. 21).[i] Veselje in mir sta sadova Duha.[ii] Zato jim je Jezus takoj rekel: »Prejmite Svetega Duha« (v. 22).
»Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha.«
Sveti Duh učencev ne le usposobi za isto poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Očeta, ampak jih tudi “na novo ustvari” kot novo človeštvo. Dejanje Vstalega, ki dihne vanje, je enako dejanju Stvarnika, ki je vdihnil življenje v obličje človeka, oblikovanega iz prahu zemlje.[iii] Kakor je stvarjenje nenehno delo Očetove ljubezni, ki podpira vse vesoljstvo, tako tudi nova stvaritev, ki jo v Svetem Duhu uresničuje Vstali, neprestano podpira človeštvo na poti proti Božjemu kraljestvu.
Beseda življenja tega meseca nas spominja, da imamo v svojem življenju veliko možnost, da postanemo “drugi Jezus”. To velja za vsakega posameznika, še bolj pa na ravni skupnosti. Jezus govori svojim učencem v množini: samo skupaj namreč lahko vsi udje s svojimi posebnostmi “ponovijo” Jezusovo skrivnostno telo.
»Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha.«
Kot sinovi v Sinu imamo torej isto poklicanost kot Jezus: izšli smo iz Očetovega naročja in smo poklicani, da se k njemu vrnemo, tako da v svetu ponavljamo njegova dejanja in besede, medtem ko nas spremlja milost Svetega Duha. Če se odpremo temu daru, lahko tudi mi skupaj s Pavlom rečemo: »Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni.«[iv]
Ta beseda nas torej vabi, da poglobimo svoj odnos s Svetim Duhom tako v molitvi kot v vsakdanjem življenju, tako da “poslušamo tisti glas” in se spominjamo: »Brez Svetega Duha je Bog daleč, Kristus ostaja v preteklosti, evangelij je mrtva črka, Cerkev je zgolj organizacija, poslanstvo je propaganda. V Svetem Duhu pa se vesoljstvo dviga in vzdihuje v porajanju Božjega kraljestva, vstali Kristus je navzoč, evangelij je moč življenja, Cerkev pomeni trinitarično občestvo, poslanstvo pa je binkoštni dogodek.«[v]
»Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha.«
Andrea je bil najstnik sredi globoke življenjske krize: dvomil je o smislu življenja, strah ga je bilo pred prihodnostjo in njegove lastne slabosti so se mu zdele nepremagljive gore, zato je bil pogosto potrt in nesrečen. Nekdo mu je predlagal, naj se o tem pogovori s Chiaro Lubich. Malo pred srečanjem je zaslišal, kako Chiara tiho izgovarja besedi: »Sveti Duh« – in razumel, da moli.
Med pogovorom se je počutil globoko razumljenega, slišanega in sprejetega takšnega, kakršen je. In ponovno je našel mir – ne zato, ker bi njegove težave nenadoma izginile, ampak ker je imel nekoga, s katerim jih je lahko delil.
»Od Chiare nisem prejel le konkretne pomoči,« je povedal leta pozneje, »ampak sem se naučil tudi sloga: približati se tistemu, ki trpi, z nežnostjo in razumevanjem, brez obsojanja, prav tako, kakor bi storil Jezus.«
To lahko uresniči le Sveti Duh, če ga sprejmemo in mu dovolimo, da deluje v nas.
Claudio Cianfaglioni in skupina besede življenja
[i] Prim. Jn 14,27.
[ii] Prim. Gal 5,22.
[iii] Prim. 1 Mz 2,20.
[iv] Gal 2,20.
[v] Ignacij, metropolit iz Laodiceje, Vrhovna skupščina Ekumenskega sveta cerkva, 5. julija 1968, navaja papež Frančišek v Homiliji za binkoštni praznik, 31. maja 2020.
