»Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?« (Iz 43,19)
Babilonsko izgnanstvo in uničenje jeruzalemskega templja sta v izraelskem ljudstvu povzročila težko prizadetost celotne skupnosti in odprla teološko vprašanje: Je Bog še vedno z nami ali nas je zapustil? Namen tega dela Izaijeve knjige je pomagati ljudstvu razumeti dejanja Boga, mu zaupati in se tako vrniti v domovino. In prav v izkušnji izgnanstva se razodeva obličje Boga Stvarnika in Odrešenika.
»Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?«
Izaija nas spominja na zvesto Božjo ljubezen do svojega ljudstva. Njegova zvestoba ostaja neomajna tudi v dramatičnem obdobju izgnanstva. Čeprav se obljube, dane Abrahamu, zdijo nedosegljive in je zaveza videti v krizi, izraelsko ljudstvo ostaja posebej privilegiran kraj Božje navzočnosti v zgodovini.
Preroška knjiga obravnava bivanjska vprašanja, ki niso bila temeljna le za tisti čas: Kdo ima v rokah potek in smisel zgodovine? To vprašanje lahko prenesemo tudi na osebno raven: Kdo ima v rokah usodo mojega življenja? Kakšen je smisel tega, kar živim ali sem živel?
»Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?«
Bog nenehno deluje v življenju vsakega človeka, ustvarja »nove stvari«. Če jih ne opazimo vedno ali ne razumemo njihovega pomena in obsega, je to morda zato, ker šele klijejo ali pa nismo pripravljeni prepoznati Božjega delovanja. Raztreseni zaradi dogodkov, ki se nam dogajajo, obremenjeni s tisočerimi skrbmi, ki nam stiskajo dušo, in mislimi, ki nas vznemirjajo, se morda ne ustavimo dovolj dolgo, da bi opazili te poganjke, ki jasno kažejo na Božjo navzočnost. On nas ni nikoli zapustil in nenehno ustvarja in preustvarja naše življenje.
»Mi smo “nova stvar”, “novo stvarjenje”, ki ga je ustvaril Bog. /…/ Ne ozirajmo se več v preteklost, da bi objokovali vse lépo, kar smo doživeli, ali da bi objokovali svoje zmote: trdno verujmo v delovanje Boga, ki lahko še naprej ustvarja nove stvari.«[1]
»Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?«
Skupaj s tistimi, ki z nami hodijo po poti našega življenja – z našo skupnostjo, s prijatelji, sodelavci – skušajmo delovati, se pogovarjati in ne izgubiti vere, da se stvari lahko spremenijo na bolje.
Leto 2025 je posebno leto, saj se datum pravoslavne velike noči ujema z datumom velike noči drugih krščanskih veroizpovedi. Naj bo ta dogodek, praznik skupne velike noči, pričevanje o volji Cerkva, da se neutrudno pogovarjajo o tem, kako bi se skupaj soočale z izzivi človeštva in spodbujale skupna prizadevanja.
Pripravimo se torej, da bomo velikonočni čas preživeli v polnem veselju, veri in upanju. Tako kot je Kristus vstal od mrtvih, tudi mi, potem ko smo prečkali svoje puščave, dovolimo, da nas na tej poti spremlja On, ki vodi zgodovino in naše življenje.
Pripravila Patrizia Mazzola s skupino besede življenja
[1] C. Lubich, Beseda življenja, marec 2004.