»Gospod, dobro je, da smo tukaj!« (Mt 17,4)
Jezus je z učenci na poti v Jeruzalem. Ob napovedi, da bo tam moral trpeti, umreti in vstati, se Peter upre, kar je odmev splošne preplašenosti in nerazumevanja. Učitelj ga nato skupaj z Jakobom in Janezom vzame s seboj, se povzpne na “visoko goro” in se tam vsem trem prikaže v novi in izredni luči: njegov obraz “zasije kot sonce” in z njim se pogovarjata Mojzes in prerok Elija. Oče sam se oglasi iz svetlega oblaka in jih povabi, naj poslušajo Jezusa, njegovega ljubljenega Sina. Ob tej presenetljivi izkušnji Peter ne želi oditi in vzklikne:
»Gospod, dobro je, da smo tukaj!«
Jezus je svoje najbližje prijatelje povabil, naj živijo nepozabno izkušnjo, da bi jo za vedno ohranili v sebi.
Morda smo tudi mi z začudenjem in ganjenostjo izkusili Božjo navzočnost in delovanje v našem življenju, v trenutkih veselja, miru in luči, za katere bi želeli, da bi se nikoli ne končali. To so trenutki, ki jih pogosto izkušamo skupaj z drugimi ali zaradi njih. Medsebojna ljubezen namreč privlači Božjo navzočnost, kakor je obljubil Jezus: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«[1] Včasih nam v takih trenutkih zaupnosti omogoči, da vidimo sebe in dogodke, kakor jih vidi On.
Te izkušnje so nam dane, da bi imeli moč spoprijeti se s težavami, preizkušnjami in napori, ki jih srečujemo na svoji poti, in da bi imeli v srcu gotovost, da nas je pogledal Bog, ki nas je poklical, da bi bili del zgodovine odrešenja.
Ko bodo namreč učenci šli z gore, se bodo skupaj odpravili v Jeruzalem, kjer jih čaka množica, polna upanja, pa tudi pasti, nasprotovanja, odpor in trpljenje. Tam »bodo razkropljeni in poslani do skrajnih meja zemlje, da bi bili priče našega zadnjega bivališča, Božjega kraljestva«.[2]
Njegov dom bodo lahko začeli graditi med ljudmi že tukaj na zemlji, saj so bili “doma” z Jezusom na gori.
»Gospod, dobro je, da smo tukaj!«
»Vstanite in ne bojte se!«[3] je Jezusovo povabilo ob koncu te izjemne izkušnje. Tako vabi tudi nas. Kot njegovi učenci in prijatelji se tudi mi lahko pogumno spoprimemo s tem, kar nas čaka.
Tako je bilo tudi pri Chiari Lubich. Po počitniškem obdobju, ki je bilo tako bogato z lučjo, da so ga zaradi zaznavanja Božje navzočnosti v mali skupnosti, s katero je preživljala čas počitka, in zaradi izjemnega zrenja skrivnosti vere opisali kot “raj 1949”, se tudi ona ne bi želela vrniti v vsakdanje življenje. To je storila z novim poletom, ker je razumela, da mora prav zaradi te izkušnje razsvetljenja “iti z gore” in se lotiti dela kot Jezusovo orodje pri uresničevanju njegovega kraljestva ter vnašati njegovo ljubezen in njegovo luč prav tja, kjer je primanjkuje, tudi tako, da sprejema težave in trpljenje.
»Gospod, dobro je, da smo tukaj!«
Ko nam zmanjka luči, si v srce in misli prikličimo trenutke, ko nas je Gospod razsvetlil. In če še nismo izkusili njegove bližine, jo poiščimo. Morali se bomo potruditi, da “gremo na goro” in se z njim srečamo v svojih bližnjih, ga molimo v naših cerkvah, pa tudi, da ga uzremo v lepotah narave.
Kajti za nas je On vedno tam: dovolj je, da hodimo z njim, smo tiho in ga ponižno poslušamo kot Peter, Janez in Jakob.[4]
Pripravil Silvano Malini in ekipa besede življenja
[1] Mt 18,20.
[2] T. Radcliffe, OP, Druga meditacija za udeležence generalne skupščine škofovske sinode, Sacrofano, 1. oktobra 2023.
[3] Mt 17,7.
[4] Mt 17,6.