»Pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)

Pred nami je pripoved o oznanjenju. Angel Gabrijel pride k Mariji iz Nazareta, da bi ji razodel, kakšne načrte ima z njo Bog: spočela bo in rodila sina, Jezusa, ki »bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega«.[1] Ta dogodek je nadaljevanje drugih dogodkov v Stari zavezi, ki so pri nerodovitnih ali zelo starih ženah privedli do čudovitih rojstev, katerih sinovi naj bi imeli pomembno vlogo v zgodovini odrešenja. In Marija, čeprav želi popolnoma svobodno izpolniti poslanstvo, da postane Mesijeva mati, se sprašuje, kako se bo to zgodilo, saj je devica. Gabrijel ji zagotovi, da to ne bo sad človeškega dela: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.«[2] In doda: »Pri Bogu namreč ni nič nemogoče.«[3]

»Pri Bogu ni nič nemogoče.«

To zagotovilo, ki pomeni, da nobena Božja izjava ali obljuba ne bo ostala neizpolnjena – ker pri Bogu ni nič nemogoče –, lahko izrazimo tudi takole: z Bogom ni nič nemogoče. Odtenek grškega besedila “z Bogom, blizu Boga ali skupaj z njim” namreč poudarja njegovo bližino človeku. Zato za človeka ali ljudi, ko so skupaj z Bogom in se ga svobodno oklepajo, ni nič nemogoče.

»Pri Bogu ni nič nemogoče.«

Kako naj uresničujemo to besedo življenja? Najprej tako, da z velikim zaupanjem verjamemo, da Bog lahko deluje tudi znotraj in onkraj naših omejitev in slabosti kakor tudi v najtemnejših življenjskih razmerah.

To je bila izkušnja Dietricha Bonhoefferja; v zaporu, kjer je nazadnje tudi umrl, je zapisal: »Vedno znova se moramo potopiti v Jezusovo življenje, govorjenje, delovanje, trpljenje in umiranje, da bi spoznali, kaj Bog obljublja in izvršuje. Gotovo je /…/, da za nas nič več ni nemogoče, saj za Boga nič ni nemogoče; /…/ gotovo je, da ne smemo ničesar zahtevati in da lahko vse prosimo; gotovo je, da je v trpljenju skrito naše veselje in v smrti naše življenje … Vsemu temu je Bog rekel “da” in “amen” v Kristusu. Ta “da” in ta “amen” sta trdna tla, na katerih stojimo.«[4]

»Pri Bogu ni nič nemogoče.«

V prizadevanju, da bi premagali navidezno “nemogoče” naših nezadostnosti in dosegli “mogoče” skladnega življenja, ima odločilno vlogo skupnostna razsežnost. Ta se razvije tam, kjer učenci, ki med seboj živijo Jezusovo novo zapoved, dovolijo, da v njih, v vsakem posebej in v vseh skupaj, prebiva moč vstalega Kristusa. Chiara Lubich je leta 1948 skupini mladih redovnikov pisala: »In naprej! Ne s svojo močjo, majhno in slabotno, ampak z vsemogočnostjo edinosti. Ugotovila sem, sama sem se prepričala, da Bog med nami dela nemogoče: čudež! Če bomo ostali zvesti svoji nalogi /…/, bo svet videl edinost in z njo polnost Božjega kraljestva.«[5]

Pred leti, ko sem bil v Afriki, sem pogosto srečeval mlade, ki so hoteli živeti kot kristjani in so mi pripovedovali o številnih težavah, s katerimi so se vsak dan srečevali v svojem okolju, da bi ostali zvesti zavezam vere in naukom evangelija. O tem smo se pogovarjali ure dolgo in na koncu smo vedno prišli do istega zaključka: »Če smo sami, je nemogoče, skupaj pa zmoremo.« Tudi sam Jezus nam to zagotavlja, ko obljublja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu (v moji ljubezni), tam sem sredi med njimi.«[6] In z njim je vse mogoče.

Pripravil Augusto Parody Reyes z ekipo besede življenja

[1] Lk 1,32.

[2] Prav tam, 35.

[3] Prav tam, 37.

[4] D. Bonhoeffer, Resistenza e resa (Odpor in predaja), založba San Paolo, Cinisello Balsamo, str. 474. Dietrich Bonhoeffer (1906–1945) je bil nemški luteranski teolog in pastor, vodilna osebnost odpora proti nacizmu.

[5] C. Lubich, Pisma iz prvih časov, Novi svet, Ljubljana 2011, str. 164.

[6] Prim. Mt 18,20.