»Veruješ to?« (Jn 11,26)

Jezus je na poti v Betanijo, kjer je Lazar že štiri dni mrtev. Ko to povedo njegovi sestri Marti, mu ta z upanjem steče naproti. Evangelij poudarja, da je Jezus ljubil njo, njeno sestro Marijo in Lazarja.[1] Čeprav je Marta polna bolečine, izrazi svoje zaupanje v Gospoda, prepričana, da bi bil njen brat še vedno živ, če bi bil Gospod navzoč pred njegovo smrtjo, hkrati pa, da bo tudi zdaj Bog uslišal vsako Jezusovo prošnjo. »Tvoj brat bo vstal,« ji nato reče Jezus.[2]

»Veruješ to?«

Potem ko Jezus pojasni, da ima v mislih Lazarjevo vrnitev v telesno življenje tukaj in zdaj in ne samo tisto, ki čaka vernika po smrti, Jezus Marto prosi, da se ga oklene z vero. In to ne le zato, da naredi enega od svojih čudežev – ki jih evangelist Janez imenuje “znamenja” –, temveč da njej, kakor vsem vernikom, dá novo življenje in vstajenje. »Jaz sem vstajenje in življenje,« zatrdi Jezus.[3] Vera, ki jo zahteva od nje, je osebni odnos z njim, dejavna in dinamična oklenitev. Verovanje ni kot pogodba, ki jo enkrat podpišeš in je potem nikoli več ne pogledaš, ampak je nekaj, kar preoblikuje in prežema vsakdanje življenje.

»Veruješ to?«

Jezus nas vabi, naj živimo novo življenje tukaj in zdaj. Vabi nas, da to novo življenje izkušamo vsak dan, vedoč, da nam ga je, kakor smo ponovno odkrili ob božiču, sam prinesel, ko nas je prvi iskal in prišel med nas.

Kako naj odgovorimo na njegovo vprašanje? Glejmo Marto, Lazarjevo sestro. V pogovoru z Jezusom privre iz nje izpoved trdne vere vanj. Grški izvirnik to izraža s še večjo močjo. »Verujem«, ki ga izreče, pomeni: »Prišla sem do vere«, »trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet«,[4] z vsemi posledicami. To je prepričanje, ki je dozorelo skozi čas in se je izkazalo v različnih okoliščinah, s katerimi se je soočila v življenju.

Gospod se s svojim vprašanjem obrača tudi name. Tudi mene prosi za velikodušno zaupanje vanj in pripadnost njegovemu načinu življenja, ki temelji na velikodušni in konkretni ljubezni do vseh. Če bom vztrajen, bo moja vera zorela in se krepila, ko bom dan za dnem spoznaval, da so resnične Jezusove besede, ki jih uresničujemo. In vera se bo izražala v mojih vsakodnevnih dejanjih v odnosu do vseh. Zato lahko molitev apostolov k Jezusu sprejmemo za svojo: »Pomnoži nam vero.«[5]

»Veruješ to?«

»Ena od mojih hčera je skupaj z vsemi sodelavci izgubila službo, ker je vlada ukinila javno agencijo, v kateri so delali,« pripoveduje Patricia iz Južne Amerike. »V znamenje protesta so pred sedežem agencije postavili šotore. Skušala sem jih podpreti tako, da sem sodelovala pri nekaterih njihovih dejavnostih, jim prinašala hrano ali se samo ustavila pri njih in se z njimi pogovarjala.

Na veliki četrtek se je skupina duhovnikov, ki jih je spremljala, odločila, da bo obhajala slovesnost, pri kateri so ponudili tudi čas za tišino, prebrali evangelij in opravili obred umivanja nog, kakor je storil Jezus. Večina navzočih ni bila verna. Kljub temu je bil to trenutek globoke povezanosti, bratstva in upanja. Počutili so se objete in so se ganjeni zahvaljevali duhovnikom, ki so jih spremljali v njihovi negotovosti in trpljenju.«

Ta Jezusova beseda je bila izbrana za vodilo tedna molitve za edinost kristjanov za leto 2025. Molímo torej in prizadevajmo si, da bi nas naše skupno verovanje gnalo k temu, da bi iskali bratstvo z vsemi: to sta Božji predlog in želja za človeštvo, vendar zahtevata, da to sprejmemo. Molitev in delovanje bosta učinkovita, če bosta izhajala iz zaupanja v Boga in iz našega delovanja v skladu s tem.

Pripravil Silvano Malini z ekipo besede življenja

[1] Jn 11,5.

[2] Jn 11,23.

[3] Jn 11,25.

[4] Prim. Jn 11,27.

[5] Lk 17,5.