»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš?« (Lk 6,41)otrocičb barvno
Ko se Jezus po noči v molitvi vrne z gore, izbere svoje apostole. Ustavi se na ravnem kraju in jim nameni dolg govor, ki se začne z razglasitvijo blagrov. V Lukovem besedilu so za razliko od Matejevega evangelija le štirje blagri in se nanašajo na uboge, lačne, trpeče in prizadete, dodanih pa je še prav toliko opominov bogatim, sitim in prevzetnim. Božjo naklonjenost do najmanjših ima Jezus za svoje poslanstvo, ko v sinagogi v Nazaretu zatrdi, da je poln Gospodovega Duha in da prinaša blagovest ubogim, osvoboditev jetnikom in prostost zatiranim. Nato Jezus učence spodbuja, naj ljubijo tudi svoje sovražnike; to je sporočilo, ki najde svoj končni razlog v ravnanju nebeškega Očeta: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« Ta trditev je tudi izhodišče za to, kar sledi: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.« Nato Jezus posvari s podobo, ki je namenoma nesorazmerna:
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš?«
Jezus resnično pozna naše srce. Kako pogosto imamo v vsakdanjem življenju to žalostno izkušnjo: zlahka kritiziramo – celo ostro – bratove ali sestrine napake in slabosti, ne da bi pri tem upoštevali, da si s tem pripisujemo pravico, ki pripada samo Bogu. Za to namreč, da bi “odstranili bruno” iz lastnega očesa, je potrebna ponižnost, ki se rodi iz zavedanja, da smo grešniki, ki nenehno potrebujejo Božje odpuščanje. Le tisti, ki ima pogum, da opazi svoje “bruno”, to, kar mu je njemu osebno potrebno, da bi se spreobrnil, bo lahko brez obsojanja, brez pretiravanja razumel svoje in tuje krhkosti in šibkosti. Vendar pa Jezus ne vabi, naj si zatiskamo oči in puščamo stvari pri miru. Hoče, da bi njegovi učenci drug drugemu pomagali napredovati na poti v novo življenje. Tudi apostol Pavel vztrajno poziva, da skrbimo za druge: opozarjamo neubogljive, tolažimo malodušne, podpiramo slabotne, smo potrpežljivi z vsemi. Samo ljubezen je zmožna takšnega služenja.
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš?«
Kako naj uresničujemo to besedo življenja? Poleg tega, kar je bilo že povedano, lahko od postnega časa naprej prosimo Jezusa, naj nas nauči gledati na druge, kakor jih vidi on, kakor jih vidi Bog. In Bog gleda z očmi srca, saj je njegov pogled pogled ljubezni. Nato bi lahko, da bi pomagali drug drugemu, obnovili izkušnjo, ki je bila odločilna za prvo skupino deklet Gibanja fokolarov v Trentu.
»Na začetku,« je Chiara Lubich povedala skupini muslimanskih prijateljev, »ni bilo vedno lahko živeti v koreniti ljubezni /…/ Tudi med nami, na naših odnosih, se je lahko nabral prah in edinost je lahko oslabela. To se je na primer zgodilo, ko smo se začele zavedati napak, nepopolnosti drugih in jih obsojati, tako da se je tok medsebojne ljubezni ohladil. Da bi se odzvale na to stanje, smo nekega dne med seboj sklenile zavezo in jo poimenovale “zaveza usmiljenja”. Odločile smo se, da bomo vsako jutro bližnjega, ki ga bomo srečale – doma, v šoli, na delovnem mestu itd., – videle novega in se sploh ne bomo spominjale njegovih pomanjkljivosti, ampak vse prekrile z ljubeznijo /…/ To je bila močna obveza, ki smo jo sprejele vse skupaj in nam je pomagala, da smo vedno ljubile prve, po zgledu usmiljenega Boga, ki odpušča in pozablja.«
Pripravil Augusto Parody Reyes s skupino besede življenja