»Ta [uboga vdova] je od svojega pomanjkanja vrgla [v zakladnico] vse, kar je imela za življenje.« (Mr 12,44)
Smo na koncu 12. poglavja Markovega evangelija. Jezus je v jeruzalemskem templju; gleda in uči. Preko njegovega pogleda smo priča prizoru, polnemu raznih likov: tu so ljudje, ki prihajajo in odhajajo, bogoslužni sodelavci, veljaki v dolgih oblačilih, bogataši, ki v tempeljsko zakladnico mečejo svoje bogate darove.
Pride pa tudi vdova; pripada sloju socialno in ekonomsko prikrajšanih ljudi. Ne da bi kdo videl, vrže v zakladnico dva kovanca. Jezus jo opazi, pokliče k sebi učence in jih pouči:
»Ta [uboga vdova] je od svojega pomanjkanja vrgla [v zakladnico] vse, kar je imela za življenje.«
»Resnično, povem vam …« To so besede, ki uvajajo pomemben nauk; Jezusov pogled, usmerjen na ubogo vdovo, nas vabi, naj gledamo v isto smer: ona je vzor učenca.
Njena vera v Božjo ljubezen je brezpogojna; njen zaklad je Bog sam. In s tem, ko se mu popolnoma izroča, želi tudi dati vse, kar more, tistim, ki so revnejši. Ta zaupna izročitev Očetu je na neki način napoved darovanja samega sebe, ki ga bo Jezus kmalu izvršil s svojim trpljenjem in smrtjo. To sta “uboštvo duha” in “čistost srca”, ki ju je Jezus oznanjal in živel.
To pomeni, da »ne zaupamo v bogastvo, ampak v Božjo ljubezen in njegovo previdnost /…/ “Ubogi v duhu” smo, kadar pustimo, da nas vodi ljubezen do drugih. Tedaj to, kar imamo, delimo in dajemo tistim, ki so v stiski: nasmeh, svoj čas, svoje imetje, svoje sposobnosti. Ko iz ljubezni damo vse, smo ubogi, to pomeni prazni, nič, svobodni, s čistim srcem.«[1]
Jezusov predlog preobrne našo miselnost; v središču njegovih misli so mali, ubogi, zadnji.
»Ta [uboga vdova] je od svojega pomanjkanja vrgla [v zakladnico] vse, kar je imela za življenje.«
Ta beseda življenja nas predvsem vabi, da obnovimo svoje popolno zaupanje v Božjo ljubezen in se soočimo z njegovim pogledom, da bi gledali onkraj videza, ne da bi sodili in bili odvisni od sodbe drugih, in da bi cenili pozitivno v vsakem človeku.
Predlaga nam, naj darujemo vse: to je evangeljska logika, ki gradi pomirjeno skupnost, saj nas spodbuja, naj skrbimo drug za drugega. Opogumlja nas, naj živimo evangelij v vsakdanjosti, ne da bi se hoteli kazati; naj dajemo na široko in z zaupanjem; naj živimo trezno in z drugimi delimo, kar imamo. Vabi nas, naj bomo pozorni na najmanjše in se od njih učimo.
Venant se je rodil in odraščal v Burundiju. Takole pripoveduje: »V vasi se je moja družina lahko pohvalila z uspešno kmetijo in dobro letino. Moja mati, ki se je zavedala, da je vse dar nebeške previdnosti, je vsako leto nabrala prve plodove in jih razdelila sosedom, najprej najbolj potrebnim družinam, nam pa dala le majhen del tistega, kar je ostalo. Iz tega zgleda sem se naučil, koliko je vredno nesebično darovanje. Tako sem razumel, da Bog od mene zahteva, naj mu dam najboljši del, še več, naj mu dam vse svoje življenje.«
Pripravila Letizia Magri in ekipa besede življenja
[1] Prim. C. Lubich, Beseda življenja za november 2003.