»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8, 28)
Evangeljska beseda, ki jo želimo živeti ta mesec, je iz pisma apostola Pavla Rimljanom. To je dolgo besedilo z bogatimi mislimi in nauki, ki ga je Pavel napisal, preden je odšel v Rim, ko se je pripravljal na obisk v tej skupnosti, ki je osebno še ni poznal.
Osmo poglavje na poseben način poudarja novo življenje po Duhu in obljubo večnega življenja, ki čaka posameznike, narode in celotno vesoljstvo.
»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«
Vsaka beseda v tem stavku je polna pomenov.
Pavel razglaša, da smo – predvsem kot kristjani – spoznali Božjo ljubezen in se zavedamo, da je vsaka človeška izkušnja del velikega Božjega načrta odrešenja.
Vse, pravi Pavel, pomaga uresničevati ta načrt: trpljenje, preganjanje, polomije in osebne šibkosti, predvsem pa delovanje Božjega Duha v srcu ljudi, ki ga sprejmejo.
Duh zbira in sprejema tudi vzdihovanje človeštva in stvarstva[1] in to je poroštvo, da se bo Božji načrt uresničil.
Z naše strani moramo s svojo ljubeznijo dejavno odgovarjati na to ljubezen, tako da se v vsaki stiski izročamo Očetu in pričujemo o upanju na novo nebo in novo zemljo,[2] ki ju je Bog pripravlja tistim, ki vanj zaupajo.
»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«
Kako naj torej v svojem osebnem, vsakdanjem življenju sprejmemo ta močni predlog?
Chiara Lubich nam svetuje: »Predvsem se ne smemo nikoli ustaviti pri zgolj zunanjem, stvarnem, svetnem vidiku stvari, temveč moramo verovati, da je vsaka stvar sporočilo, s katerim nam Bog izraža svojo ljubezen. Tedaj bomo videli, kako je življenje, ki se nam zdi podobno vezenini, na kateri vidimo le vozle in zmešnjavo niti, v resnici drugačno: čudovit načrt, ki ga na podlagi naše vere tke Božja ljubezen. Potem se moramo v vsakem trenutku zaupno in popolnoma prepuščati tej ljubezni, bodisi v majhnih bodisi v velikih stvareh. Še več, če se bomo znali v običajnih življenjskih okoliščinah prepustiti Božji ljubezni, nam bo Bog dal moč, da se mu bomo prepuščali tudi v težjih trenutkih, ko na primer pride kakšna velika preizkušnja, bolezen ali sam trenutek smrti. Skušajmo torej tako živeti, seveda ne iz sebičnosti, da bi nam Bog razodel svoje načrte in bi prejeli njegovo tolažbo, temveč zgolj iz ljubezni, in videli bomo, da je ta zaupna predanost vir luči in neskončnega miru za nas in za mnoge druge.«[3]
Izročajmo se Bogu v težkih preizkušnjah, kakor pripoveduje O. L. iz Gvatemale: »Delala sem kot kuharica v domu počitka. Ko sem nekoč šla po hodniku, sem slišala staro ženo, ki je prosila za vodo. Tvegala sem in prekršila pravila, ki mi prepovedujejo zapustiti kuhinjo, in ji z ljubeznijo ponudila kozarec vode. Starkine oči so se razsvetlile. Ko je spila pol kozarca, mi je stisnila roko: “Ostani z mano deset minut!” Razložila sem ji, da ne bi smela, saj mi sicer grozi, da me odpustijo. A tisti pogled … Ostala sem. Prosila me je, da bi skupaj molili: “Oče naš …” In na koncu: “Prosim, zapoj mi kaj.” Na misel mi je prišlo: “S seboj ne bomo vzeli ničesar, samo ljubezen …” Drugi varovanci so naju gledali. Žena je bila srečna in mi je rekla: “Bog te blagoslovi, hčerka moja,” malo za tem pa je ugasnila. Ker sem šla iz kuhinje, so me odpustili. Moja družina, ki živi daleč, potrebuje mojo podporo, a jaz sem mirna in srečna: odgovorila sem Bogu in neznana žena pri najpomembnejšem koraku svojega življenja ni bila sama.«
Letizia Magri
[1] Prim. Rim 8, 22–27.
[2] Prim. Raz 21,1.
[3] C. Lubich, Beseda življenja za avgust 1984.