Beseda življenja – oktober 2024

Jezus na poti v Jeruzalem že tretjič pripravlja učence na dramatični dogodek svojega trpljenja in smrti, vendar se izkaže, da prav tisti, ki so mu bili najbolj blizu in so mu sledili, tega niso sposobni razumeti.

Še več, med samimi apostoli izbruhne spor: Jakob in Janez zahtevata, da bi “v njegovi slavi”[1] zasedla častna mesta, ostalih deset pa je ogorčenih, pritožujejo se in skupina se razdeli.

Nato jih Jezus vse potrpežljivo pokliče k sebi in jim ponovno razkrije presenetljivo novost svojega oznanila:

»Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

V tem stavku iz Markovega evangelija je podoba služabnika in sužnja. Jezus nas vodi od preproste razpoložljivosti v omejeni in pomirjujoči skupini do popolne predanosti vsem, brez izjeme.

Predlog je v primerjavi s človeškim pojmovanjem oblasti in vladanja, ki je morda očaral same apostole in okuži tudi nas, čisto nekaj drugega in gre proti toku.

Ali je morda to skrivnost krščanske ljubezni?

»Ene od besed iz evangelija kristjani ne poudarjamo preveč. To je beseda služiti. Zdi se nam staromodna, nevredna dostojanstva človeka, ki daje in prejema. A bistvo evangelija je v tem, ker je ljubezen. In ljubiti pomeni služiti. Jezus ni prišel, da bi ukazoval, ampak da bi služil /…/ Služiti, služiti drug drugemu je krščanstvo, in kdor to preprosto počne – in to lahko dela vsakdo –, je naredil v celoti vse; in to ni celota, ki bi ostala sama, ampak je celota, ki – ker je živo krščanstvo – vzplamti v požar.«[2]

»Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

Srečanje z Jezusom v njegovi besedi nam odpre oči, kakor slepemu Bartimaju iz naslednjih vrstic:[3] osvobodi nas naših ozkih načrtov, nas usmeri na obzorja samega Boga, na njegov načrt “novih nebes in nove zemlje”.[4]

On, Gospod, ki umiva noge,[5] s svojim zgledom nasprotuje togosti službenih vlog, ki jih naše civilne in včasih tudi verske skupnosti pogosto namenjajo socialno šibkim kategorijam ljudi.

Krščansko služenje torej pomeni posnemati Jezusov zgled, se od njega učiti novega načina odnosov v družbi: do konca postati bližnji vsakemu človeku, ne glede na njegove človeške, družbene ali kulturne razmere.

Giovanni Anziani, metodistični pastor Valdeške cerkve, predlaga: »/…/ Če sprejmemo to, da svoje zaupanje in upanje ponovno položimo v Gospoda, ki je služabnik mnogih, nas Božja beseda poziva, naj v našem svetu in sredi vseh njegovih protislovij delujemo kot mirovniki in graditelji pravice, kot graditelji mostov za spravo med narodi.«[6]

Igino Giordani, pisatelj, novinar, politik in družinski oče, je tako živel v zgodovinskem trenutku, ki ga je zaznamovala diktatura. Da bi izrazil svojo izkušnjo, je zapisal: »Politika je – v najbolj dostojanstvenem krščanskem smislu – služabnica in ne sme postati gospodarica: ne sme postati zloraba, ne nadvlada, ne dogma. V tem je njena vloga in dostojanstvo: biti mora socialna služba, ljubezen v dejanju, prva oblika ljubezni do domovine.«[7]

S pričevanjem svojega življenja Jezus predlaga zavestno in svobodno odločitev, da naj ne živimo več zagledani vase in v svoje interese, ampak “živimo drugega”, z njegovimi občutki, nosimo njegova bremena in delimo z njim njegove radosti.

Vsi imamo majhne ali velike odgovornosti in kraje, kjer imamo oblast: na političnem in družbenem področju, pa tudi v družini, v šoli, v verski skupnosti. Izkoristimo svoja “častna mesta”, da se postavimo v službo skupnega dobrega ter snujemo pravične in solidarne človeške odnose.

Pripravila Letizia Magri in ekipa besede življenja

[1] Prim. Mr 10,37.

[2] C. Lubich, Servire (Služiti), v: “Città Nuova”, XVII, št. 12, 1973, str. 13.

[3] Prim. Mr 10, 46–52.

[4] Prim. 2 Pt 3,13.

[5] Prim. Jn 13,14.

[6] https://www.chiesavaldese.org/

[7] P. Mazzola (ur.), Perle di Igino Giordani (Biseri Igina Giordanija), Effatà editrice Torino, 2019, str. 112.