»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.« (Rim 13,10)
Ali je mogoče komu zapovedati, naj ljubi? Če ljubezen razumemo kot čustvo, je to seveda nemogoče. Če pa jo razumemo kot Božji dar, se stvari spremenijo.
Pavel v Pismu Rimljanom, iz katerega je izbran stavek besede življenja, opisuje prav odnos med postavo in ljubeznijo ter pravi, da je ljubezen polna izpolnitev postave. Malo prej nam je razodel, od kod ta ljubezen izvira: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Tudi v Prvem Janezovem pismu beremo: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, ampak da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10).
»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.«
Nihče ne more dati tega, česar sam nima. To je dobro razumel Avguštin, ko se je obrnil naravnost k Bogu z besedami: »Daj, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš.«¹ Prejeli smo neprecenljivi dar Božje ljubezni in poklicani smo, da je ne zadržujemo zase, ampak jo širimo naprej. Smo prejemniki Božje ljubezni, lahko pa postanemo njeni nosilci: poklicani smo, da kot tisti, ki so ljubljeni, postanemo tisti, ki ljubijo. Tako smo soudeleženi pri samem življenju Očeta, Sina in Svetega Duha: Ljubitelja, Ljubljenega in Ljubezni.
Pavel nas pomirja, da nikomur nismo ničesar dolžni, razen da ljubimo drug drugega, kajti kdor ljubi drugega, je izpolnil postavo.²
»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.«
»Prava ljubezen do bližnjega,« pravi Chiara Lubich, »predvsem ne dela hudega. Omogoča nam torej, da živimo po vseh Božjih zapovedih, ne da bi katero koli izključevali, saj je njihov prvi namen ta, da se izognemo vsem oblikam zla, v katere bi lahko zapadli, tako v odnosu do samih sebe kakor do naših bratov in sester.«3
Če zapovedi postave razumemo tako, niso več predvsem obveznost, ampak dar Božje ljubezni: naše ljubezni ne omejujejo, temveč jo osvobajajo, da se lahko v polnosti razvije.
»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.«
Da bi dosegli “polno izpolnitev”, je prvi korak ljubezni do bližnjega ta, da mu ne storimo nič hudega. Nato pa moramo postati ustvarjalni v ljubezni. »Ni dovolj, da bližnjemu ne prizadenemo nič hudega,« nas je spomnil papež Frančišek. »Odločiti se moramo, da bomo delali dobro in izkoristili priložnosti, da z lepim zgledom pričujemo, da smo Jezusovi učenci.«⁴
Kako naj torej živimo to besedo življenja? Postavimo ljubezen v središče svojega življenja. Ljubimo druge konkretno, tako kakor bi jih ljubil Jezus. On je polnost ljubezni, ki se v celoti podarja Bogu in človeštvu. Od njega se lahko naučimo najvišje mere ljubezni.
»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.«
Doris, mlado dekle iz Škotske, pripoveduje:
»Ko redno obiskujemo zavetišče za brezdomce, vstopam v svet, ki je zelo drugačen od mojega. Zavedam se, da ni najpomembnejše to, kar čutim, ampak to, da ljubim. Nekega dne mi je neki moški z globoko žalostjo na obrazu zaupal, da razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje, da hoče celo umreti. Preprosto sem ga poslušala, potem pa sva si razdelila sendvič in popila kavo. Spoznala sem, da sta že poslušanje in preprosta navzočnost ob človeku način, kako mu pokažem ljubezen. Ko je prišel čas slovesa, me je močno objel in se nasmehnil. Rekel je, da je to, kar delamo, zelo pomembno – ne samo zanj, ampak za vse, ki so tam. Tedaj sem začutila neverjetno moč ljubezni. Morda ga nisem “rešila”, a njegova hvaležnost me je napolnila z veseljem. In že to samo po sebi nosi veliko moč.«
Pripravil Claudio Cianfaglioni s skupino besede življenja
¹ Avguštin, Izpovedi, 10,29,40.
² Prim. Rim 13,8.
³ Chiara Lubich, Beseda življenja za september 1993.
⁴ Papež Frančišek, Splošna avdienca, 3. januarja 2018.
