»Moja duša poveličuje Gospoda.« (Lk 1,46)
V prvem poglavju svojega evangelija nam Luka ponuja edinstven odlomek Nove zaveze, v katerem sta v središču dve ženski, Marija in Elizabeta.
Elizabeta je živela v vasi blizu Jeruzalema, približno 150 kilometrov od Nazareta. Takoj po angelovem oznanjenju, da bo postala Jezusova mati, se je Marija odpravila na dolgo pot v hribovje. Podrobnosti poti ne poznamo, vemo samo, da se je odpravila naglo. Toda zakaj je šla tja?
Da bi to svoje veselje delila z nekom, ki ji je Bog tako kot njej naklonil milost, da je pričakovala otroka. Hotela je biti Elizabeti blizu in ji pomagati v zadnjih mesecih nosečnosti. To je zgodba dveh žena in dveh na videz nemogočih materinstev. Kdo bi jo lahko bolje razumel in z njo delil to izkušnjo kot prav Marija? Iz tega srečanja privre hvalospev Moja duša.
»Moja duša poveličuje Gospoda.«
Martin Luther v svojem komentarju Magnificata piše: »Njene besede so izraz velike ljubezni in živega veselja; zato se njena duša in življenje dvigata v duhu. Marija ne pravi: “Jaz poveličujem Boga”, ampak: “moja duša”, kakor da bi hotela reči: vse moje življenje in vse moje čute podpira Božja ljubezen.«[i]
Glagol “poveličevati” razkriva veselje ob odkritju, da je Bog večji, kot smo pričakovali. Temu veselju se pridružujeta globoka ponižnost in močan občutek hvaležnosti.
Kakor poudarja Ermes Ronchi, »je Magnificat Marijin evangelij, njena vesela novica za vse rodove«. Nazareško dekle desetkrat ponovi: »On je storil …«[ii] To je kakor nekakšen novi dekalog, deset novih zapovedi, ki obračajo logiko sveta na glavo.
Ob tem se spontano vprašamo, ali smo v našem vsakdanjem življenju in molitvi ohranili sposobnost osuplosti in čudenja nad tem, kar je Bog storil in kar še vedno dela. Brez odprtosti za to, kar je novo, in za presenečenja, ki jih to prinaša, brez čudenja vera postane utrujena molitev, ki postopoma ugaša in se spreminja v družbeno navado.[iii]
»Moja duša poveličuje Gospoda.«
Marijin hvalospev ni le osebna hvalnica, temveč preroška pesem, prežeta s svetopisemskimi odlomki,[iv] ki kažejo smer zgodovine po Božjem srcu. Slaviti Boga pomeni, da se postavimo na stran majhnih in verjamemo, da se svet more in mora spremeniti.
Besede te hvalnice nas vabijo, da v svoji osebni in skupni zgodovini prepoznamo Božje odrešenjsko delovanje – od naših vsakdanjih izkušenj do vesoljnega obzorja, od sedanjega trenutka do novih nebes in nove zemlje, ki jih odpira evangeljska revolucija.
»Moja duša poveličuje Gospoda.«
Te besede vabijo tudi nas, da svoje življenje spremenimo v živo hvalnico, da vsak dan prepoznavamo “velike reči” in združujemo svoj glas z Marijinim. Tako oznanjamo, da je Bog zvest, da se njegovo usmiljenje razteza iz roda v rod in da se njegovo kraljestvo pravičnosti in ljubezni že uresničuje med nami.
Chiara Lubich je dobro razumela to revolucionarno razsežnost Magnificata, ko je mladim namenila te besede: »Beri Magnificat in v njem boš našel prvo in najmogočnejšo stran krščanskega družbenega nauka. Kdo in kdaj ga bo v polnosti uresničil?«[v]
Vprašanje ostaja odprto in nagovarja vsakega od nas. Božje delovanje ne bi smelo ostati zaprto v intimnosti srca, ampak se mora pokazati v odnosih, v skupnem življenju in v zgodbi prihodnjih rodov.
Pripravila Patrizia Mazzola s skupino besede življenja
[i] Martin Luther, Commento al Magnificat, 1520.
[ii] Ermes Ronchi, Magnificat, una finestra aperta sul futuro, Avvenire, 12. avgusta 2021.
[iii] Prim. Papež Frančišek, Angelovo češčenje, Trg sv. Petra, Rim, 4. julija 2021.
[iv] Pri. Gérard Rossé, Il Vangelo di Luca, Città Nuova, 1992, str. 69.
[v] Detti Gen, Città Nuova, Rim 1969, str. 57.
