»Tujca ne zatiraj in ga ne tlači, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi.« (2 Mz 22,20)
Oktobrska beseda življenja je iz Druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje o vse bolj obupnem položaju Izraelcev v Egiptu. Zatirani so in zasužnjeni, vpijejo k nebu in prosijo za pomoč. Ta krik doseže Božje srce in Bog se odloči posredovati ter za svojega poslanca izbere Mojzesa. Po osvoboditvi sledi obred, ki zapečati zavezo med Bogom in Izraelom. Listina, ki izraža ta odnos, je tako imenovana »knjiga zaveze«,¹ ki jo je sprejelo vse ljudstvo² in katere najbolj znani del je deset zapovedi. Tem so dodani še drugi predpisi in zakoni različnih vrst, ki so povezani z izrednim dogodkom osvoboditve. Tudi stavek meseca oktobra prihaja iz te dediščine pravil življenja in ravnanja.
»Tujca ne zatiraj in ga ne tlači, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi.«
Tujec spada med tiste skupine ljudi, ki so Bogu posebej pri srcu in uživajo njegovo varstvo, saj je skupaj z revežem, siroto in vdovo med najranljivejšimi. Utemeljitev tega pravila se najprej sklicuje na spomin na to, kar so Izraelci doživeli v egiptovskem suženjstvu. Mogočno Božje posredovanje ob izhodu iz Egipta se v Stari zavezi nenehno ponavlja. Gre za dogodek, ki ga mora ljudstvo vedno ohranjati v zavesti kot nekaj, kar se na različne načine ponavlja v vsaki generaciji. Pomenljive so besede Origena v njegovem komentarju Druge Mojzesove knjige: »Kdor zatira tujca, kaže, da še ni zapustil Egipta.«³
Ta zapoved poziva tudi k empatiji: če se postavimo v kožo drugih, jih lažje razumemo in prepoznamo njihove potrebe. Kdor je sam doživel težko izkušnjo, bi se moral lažje vživeti v trpljenje drugega. Toda v Stari zavezi ne gre samo za človeško izkušnjo. Prvi, ki nam daje zgled, kaj pomeni vživeti se v položaj drugih, je sam Bog.
»Tujca ne zatiraj in ga ne tlači, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi.«
Kako naj to besedo življenja uresničujemo? Koristno bi bilo, če bi si zastavili nekaj vprašanj: Ali sem se kdaj tudi sam znašel v položaju tujca? Ali sem se počutil nesprejetega, nerazumljenega, kot da ne sodim tja, kjer sem? Kaj sem se iz teh izkušenj naučil? Kdo je zame tujec? Kdo je tujec za Boga? Kako ga lahko brez zadržkov sprejmem, prav tako, kakor Gospod sprejema nas? Kaj konkretnega lahko storim?
Chiara Lubich piše: »Kako si ob Bogu, ki ne dela razlik med ljudmi, ne bi vzeli k srcu vesoljnega bratstva? Ker smo otroci istega Očeta, lahko odkrijemo, da smo bratje in sestre vsakega človeka, ki ga srečamo. Če smo torej vsi bratje in sestre, moramo ljubiti vse, začenši s tistimi, ki so nam blizu, in se pri tem ne smemo ustaviti. Naša ljubezen tako ne bo platonska, abstraktna, temveč konkretna, izražena v služenju. Ljubezen, ki je sposobna iti drugemu naproti, vzpostaviti dialog, se vživeti v njegov neprijetni položaj ter nase prevzeti njegova bremena in skrbi. Tako drugi začuti, da ga razumemo in sprejemamo v njegovi drugačnosti, in se počuti svobodnega, da lahko izrazi vse bogastvo, ki ga nosi v sebi.«⁴
To je izkušnja Maryam, mlade Pakistanke.
»V nekem lokalu sem videla, kako lastnik starejši gospe ni hotel postreči čaja. V žepu sem imela le nekaj rupij (lokalno valuto), vendar sem čutila, da ji moram pomagati, zato sem pristopila k lastniku in mu predlagala, da bom čaj plačala jaz. Sprva me je negotovo gledal. Nato se je po kratkem premoru nasmehnil in rekel: “Ne, to ni prav. Če si ti, stranka, pripravljena porabiti tisto malo, kar imaš, da bi poskrbela zanjo, koliko bolj bi moral biti velikodušen jaz, lastnik! Zame je lažje, da ji podarim skodelico čaja, kot pa, da tebi dovolim plačati.” To je bila zame globoka izkušnja. Ko sem si prizadevala izkazati ljubezen najprej gospe in nato lastniku, sem spoznala, kako lahko preprosto prijazno dejanje odpre srce drugega človeka.«
Pripravil Augusto Parody Reyes s skupino besede življenja
¹ 2 Mz 20–23.
² Prim. 2 Mz 24.
³ Origen, Homiliae in Exodum V, 5.
⁴ C. Lubich, Beseda življenja za maj 2006.
