»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)
Priznajmo si: v zgodovinskih razmerah, v katerih živimo in o katerih vsak dan prejemamo vse bolj zaskrbljujoče novice, se nam ta beseda zdi skoraj “razglašena”. Vse nas namreč navaja k malodušju, saj smo ujeti med negotovostjo razmer, ki nas presegajo, in pričakovanji glede uspešnosti, ki nas pogojujejo.
Prav v takšnih okoliščinah nas nagovarja Janezov evangelij: apostoli so zbrani okoli Jezusa med zadnjo večerjo. V tem prizoru se dramatično prepletata bratstvo in izdajstvo, darovanje samega sebe in tema zla. Jezus jim nameni svoj zadnji govor, da bi jih pripravil na preizkušnjo trpljenja, obenem pa jim zagotovi, da se bo vrnil. Sam jih posvari: “v svetu” jih lahko zajamejo viharji in razočaranja, toda v njem bodo vedno našli mir in polno življenje.
Njegove besede so obljuba, ki vliva upanje:
»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
Če nam zunanje okoliščine in naše krhkosti vzbujajo strah in nam povzročajo trpljenje, nas Jezus vabi, naj se zanesemo nanj in tudi danes prepoznamo znamenja njegove navzočnosti v svojem življenju. Tako bomo na resničnost lahko pogledali z novimi očmi.
Chiara Lubich piše: »Če je v našem življenju kaj skrivnostnega, je to bolečina. […] Tudi tisti, ki so ob nas in nas imajo radi, nam pogosto ne morejo pomagati, da bi se je rešili; vendar nam je včasih dovolj že to, da bolečino kdo deli z nami, morda v tišini. To je storil Jezus: približal se je vsakemu človeku, vsakemu moškemu in vsaki ženski, in z nami delil vse, kar smo in kar imamo. Še več, nase je vzel vsako naše trpljenje in z nami postal bolečina, vse do tega, da je zaklical: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mt 27,46). /…/ Vsaka telesna, moralna ali duhovna bolečina me spominja nanj; je njegova navzočnost, njegov obraz. Lahko rečem: “V tej bolečini ljubim tebe, zapuščeni Jezus. Na obisk prihajaš ti, ki si mojo bolečino sprejel za svojo. Zato te hočem, te objemam!” Če smo potem pozorni na to, da ljubimo, da odgovarjamo na njegovo milost, da hočemo tisto, kar Bog želi od nas v naslednjem trenutku, in da živimo svoje življenje zanj, izkusimo, da bolečina največkrat izgine. In to zato, ker ljubezen prikliče darove Duha: veselje, luč in mir.«[1]
»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
Dovolimo, da tudi v trenutkih teme on sam v nas premaga zlo z dobrim, premaga skušnjavo, da bi zaprli svoje srce; da nas približa bratom in sestram ter jim služi z ljubeznijo tako v majhnih vsakdanjih dejanjih kakor tudi s prizadevanjem za skupno dobro v družbi.
Tudi medsebojna ljubezen v skupnosti pričuje o Gospodovi bližini in nas opogumlja. To je izkusil mladi Javier iz Dominikanske republike:
»Bil sem na obisku pri svojem bratrancu in odločil sem se, da bom splezal na zid na dvorišču, toda zid se je podrl name in mi zdrobil desno nogo. V bolnišnici sem staršem povedal, da ne morem več prenašati bolečine. Oče mi je nežno rekel: “To je tako, kakor da bi delil z Jezusom njegovo trpljenje: poskusi ga objeti.” Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da moje noge ni več. Sprva sem veliko jokal, toda postopoma sem začutil notranji mir, saj sem zaupal, da ima Bog zame svoj načrt.
Zaradi ljubezni in podpore mladih iz naše skupnosti ter drugih ljudi po vsem svetu imam zdaj začasno protezo, čez nekaj mesecev pa bom dobil stalno. Življenje doma se je postopoma vrnilo v običajne tirnice. Pomagam pri gospodinjskih opravilih, sem ob svoji družini in uspelo mi je celo, da sem z odličnimi ocenami dokončal šolo. Vsi – moja družina, prijatelji in bolnišnično osebje – so bili presenečeni nad mirom in pozitivno naravnanostjo, ki sem ju skušal ohranjati.«
Pripravila Letizia Magri s skupino besede življenja
[1] C. Lubich, Beseda življenja za marec 2005.
