Slučajno srečanje v bolnišnici na konkreten način vrne upanje nekomu, ki je bil tik pred tem, da popusti; način, kako ustvarjati boljši svet.
Zgodilo se mi je nekaj, kar me je spomnilo, zakaj smo se pred leti odločili biti “novi ljudje” za zedinjen svet.
Bil sem v bolnišnici in zagledal sem mladega fanta, ki je sam jokal, daleč od svoje skupine. Približal sem se mu: uči se za medicinskega tehnika v operacijski sobi. Zadnje leto, tri mesece pred koncem.
Povedal mi je, da je njegov oče izgubil službo, da je hodil v šolo s starim kolesom njegovega brata, a se je pokvarilo. Zaradi tega je moral na dan uporabiti štiri avtobuse in ni imel več denarja za vozovnice. »Nameravam nehati s šolo. Ne morem več,«mi pove.
Hotel sem mu dati denar, da bi napolnil kartico za avtobus in se tako vrnil domov. Ni ga hotel sprejeti. Na koncu ga je pod enim pogojem: da mu dam svojo številko, ker bi ga rad vrnil. Obdržal je obljubo. Čez tri dni mi je vrnil tisti denar, hkrati pa mi potrdil najslabšo varianto: prenehal bo s šolo, dokler ne bo imel pogojev za naprej.
Tisto noč nisem mogel spati. Pred seboj sem imel njegov obraz. Pomislil sem na številne mlade kot on, ki so tik pred tem, da obupajo.
Čez dva dni sem prejel dodatno delo, ki ga nisem pričakoval. Točna vsota. In pomislil sem, jasna misel: »In če mi Bog ta denar pošilja zanj?«
Nisem okleval. Naložil sem mu toliko, kolikor je potreboval za tri mesece voženj z avtobusom in za končanje šole. Tisti dan mi ni odgovoril.
Poklical me je po 48 urah. Ni uspel govoriti, jokal je. Jokal, kakor tisti, ki ima znova upanje.
Minili sta dve leti brez novic. Nekega dne prejmem sporočilo iz neznane številke, bila je slika: diploma operacijskega medicinskega tehnika.
Zraven stavek: »To diplomo sem uspel narediti tudi delno zaradi neznanca, ki mi je pomagal, čeprav me ni poznal.«
Bil sem ganjen in jokal sem od veselja, razumel sem tole:
Zedinjenega sveta ne ustvarjamo z govori, ampak z vozovnico za avtobus, s popravljenim kolesom, s pomočjo nekomu, ne da bi ga vprašal za priimek.
Tisti fant namreč ni nikoli izvedel za moj priimek.
Pomembno je bilo, da je lahko nadaljeval šolanje za 90 dni. In da je v bolnišnicah danes en operacijski tehnik več, ki pomaga reševati človeška življenja in to zato, ker je nekdo verjel vanj, ko on sam ni več mogel.
Včasih mislimo, da je treba za spreminjanje sveta delati kdo ve kaj.
V resnici pa se svet spreminja, ker lahko nekdo gre s štirimi avtobusi.
V vsem, kar delamo in morda ne vidimo, cveti pozneje v obliki končanega šolanja, življenja in upanja. Bodimo še naprej ’neznanci’, ki pomagajo.
Tito Ruiz Diaz (Paragvaj)