Chiara Lubich je ustanoviteljica in prva predsednica Gibanja fokolarov. Nadaljujemo s pregledom njenega življenja in življenja Gibanja fokolarov po letih, kakor smo objavljali v tiskanem Novem svetu leta 2020 in 2021. Tokrat obdobje med leti 1938-1940.
Prvi klic k svetosti
Smisel za učenje, Katoliška akcija, prva pisma tovarišicam, Loreto.
Silvia Lubich začuti okrog petnajstega leta v duši klic: »Postati hočem sveta!« To pove Valentini Ghesla. Prijateljica ji odgovori: »Tudi jaz!« Skupaj gresta v ulico Borsieri, na sedež Ženske mladine Katoliške akcije, in povesta asistentu duhovniku Cesconiju o njunem skupnem notranjem klicu. Z drugimi članicami obiskujeta srečanja v soboto popoldne. Med temi sta Elena Grasselli in Piera Folgheraiter. Po duhovni misli pojejo in so skupaj do sedme ure. Naslednji dan, torej v nedeljo, se vse dobijo pri maši. Ne manjkajo priložnosti za rekreacijo, pogosto z dobrodelnimi nameni. Gino, Silvijin brat, napiše komedijo, dekleta se pri njeni izvedbi zabavajo, Silvia se veselo smeji. Njena duhovna globina in smisel za učenje ne ostaneta neopaženi. Pri sedemnajstih letih je izbrana za triletno šolo za propagandistko. Te se udeleži z veliko gorečnostjo. Rada se uči in poglablja resnice krščanske vere.
Medtem je končala učiteljišče na Inštitutu Rosmini v Trentu. Jeseni leta 1939 Silvia dobi službo v večrazredni učilnici v Castellu d’Ossana, naselju v Val di Sole, 70 km od Trenta. Tja jo spremi oče Luigi. Župnik Francesco Marcolla hitro ugotovi, da je našel dobro sodelavko: Silvia mu predlaga, da bi začela zbirati kandidatke za Katoliško akcijo. Med temi je Elena Molignoni, dekle iz Castella. Njene sestre so navdušene nad novo učiteljico. Ko Elena izve, da Silvia hodi vsak dan k maši, nekega dne pride in sede v klop za njo ter jo opazuje: dobro moli, dobro poje in je še lepa. Osupla izve od župnika, da bi se učiteljica rada srečala z njo in ji predlagala, naj ji pomaga pri tedenskih srečanjih, s katerimi hitro začneta.
Teden za tednom se šolsko leto končuje in Silvia zapusti Castello. Elena se spominja: »Spremile smo jo po dolgi kamniti poti, ki je vodila v dolino. Me, kandidatke in družabnice, smo bile tiho, v grlu nas je stiskalo … Ona pa je bila sproščena, enkrat je prijela pod roko eno, drugič drugo: vsaki je imela kaj povedati.« Nekaj dni zatem nepričakovano pride pismo. Silvia jim je pisala vsak teden. Tako so se dekleta lahko srečevala in skupaj brala pisma ter tako rasla v duhovnem življenju.
Zaupljivo jim pripoveduje izkušnje svojega notranjega življenja, kot na primer 9. oktobra 1939. Sedem dni pred tem je odpotovala v loretsko svetišče, v katerem je hišica svete družine. Silvia piše: »Po mojem skoraj vsi tisti, ki vstopijo vanjo, jočejo od veselja, kakor sem jokala sama. Pomislite, deklice moje: biti prav na kraju, med zidovi, ki so videli Jezusa, otroka in mladeniča, sveto Devico, svetega Jožefa. Med zidove, od katerih je odmeval glas angela, ko je rekel Mariji: Zdrava, Marija, ki so slišale angelske zbore, ki so prav gotovo razveseljevali Dete Jezusa, Marijino pesem, ko je pela Jezusu uspavanke. Pomislite, moje male, da lahko poljubimo tiste zidove! Oh, kakšno veselje! Tam notri sem mislila na vas, moje sestrice, in rada bi, da bi bile okoli mene in izkusile to, kar sem izkusila jaz. Veste, ko vstopimo, se spremenimo, odneseni smo na drugi kraj, kakor bi bili v nebesih.«
Silvia v Loretu prejme notranje spoznanje, ki ga ne pozabi več: za njo bo šla četa deviških. Ko zbrana ostaja v cerkvi, razume, da se bo odprla nova pot, še nedoločena, drugačna od do tedaj znanih v Cerkvi. Kasneje, ko je Silvia postala Chiara, je videla v izkušnji v Loretu oznanilo nastanka fokolara, v katerem deviški in poročeni, v skladu s svojim stanom, živijo z Jezusom med seboj.
Elena Del Nero
Prevedla Valerija Brenčič
