»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.«
(Lk 10,41-42) pps otroci najmlajši čb barvno
»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.«
Koliko ljubezni je v ponovitvi tega imena: Marta, Marta. Hiša v Betaniji, pred vrati Jeruzalema, je bila kraj, kjer se je Jezus s svojimi učenci običajno ustavil in se odpočil. Zunaj, v mestu, je moral razpravljati, ljudje so mu nasprotovali in ga zavračali, tu pa sta mir in sprejemanje.
Marta je podjetna in dejavna. To je dokazala tudi kasneje ob bratovi smrti, ko je začela z Jezusom vzvišen pogovor, v katerem mu je z vso močjo zastavljala vprašanja. Marta je močna žena, ki kaže globoko vero. Na vprašanje: »Veruješ, da sem vstajenje in življenje?« brez obotavljanja odgovori: »Da, Gospod, verujem.«1
Tudi zdaj je zaposlena s pripravljanjem sprejema, ki bo vreden Učitelja in njegovih učencev. Je hišna gospodarica (kakor pove že njeno ime: Marta pomeni “gospodinja”), zato se čuti odgovorno. Verjetno pripravlja večerjo za odličnega gosta. Marija, sestra, jo pusti samo z njenimi opravili. Namesto da bi bila v kuhinji, v nasprotju z vzhodnjaškimi običaji z možmi posluša Jezusa, sedé pri njegovih nogah, prav kakor popolna učenka. Zato mu Marta nekoliko užaljeno reče: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!«2 Tedaj ji Jezus ljubeznivo, a odločno odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.«
Ali Jezus ni bil zadovoljen z Martino podjetnostjo in njenim velikodušnim služenjem? Ali mu ni bil všeč pozoren sprejem in ali ne bi bil rad okusil jedi, ki mu jih je pripravljala? Kmalu po tem dogodku je Jezus v prilikah hvalil oskrbnike, podjetnike in služabnike, ki znajo izkoristiti darove in trgovati z imetjem.3 Hvalil je celo njihovo zvitost.4 Torej se je moral razveseliti žene, ki je bila tako prizadevna in sposobna pripraviti dejaven in bogat sprejem.
Jezus ji očita pretirano skrbnost in zaskrbljenost, s katero opravlja delo. Je nemirna, »z obilno strežbo je imela veliko dela«,5 izgubila je mir. Dela ne vodi več ona, ampak je delo postalo močnejše od nje in jo tiranizira. Ni več svobodna, postala je sužnja svojih opravil.
Mar se včasih ne dogaja tudi nam, da se izgubljamo v tisoč stvareh, ki jih moramo napraviti? Pritegujejo in raztresajo nas internet, spletne klepetalnice, nekoristna sms sporočila. Tudi ko nas zaposlujejo resne obveznosti, zaradi njih lahko pozabljamo na to, da moramo biti pozorni do drugih, poslušati ljudi, ki so ob nas. Nevarnost je predvsem v tem, da pozabimo, zakaj in za koga delamo. Delo in drugi opravki postanejo sami sebi namen.
Ali pa nas prevzameta tesnoba in vznemirjenost pred položaji in hudimi problemi v zvezi z družino, s finančnim stanjem, kariero, šolo, prihodnostjo nas samih ali otrok, tako da pozabimo na Jezusove besede: »Ne bodite torej v skrbeh in ne govorite: “Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?” Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče vé, da vse to potrebujete.«6 Tudi mi zaslužimo Jezusovo grajo: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.«
Kaj je tisto edino potrebno? Poslušati in živeti Jezusove besede. Prav ničemur ne moremo dajati prednosti pred njimi in tistim, ki jih govori. Pravi način, da sprejmemo in pogostimo Gospoda, je v tem, da sprejmemo, kar nam pravi. Kakor je naredila Marija, ki je pustila vse, sedla k njegovim nogam in ni preslišala nobene njegove besede. Tedaj nas ne bo vodila želja, da bi se kazali ali bili v ospredju, ampak želja, da bi ugajali njemu, da bi služili njegovemu kraljestvu.
Kakor Marta smo tudi mi poklicani opravljati “veliko stvari” v dobro drugih. Jezus nas je učil, da je Oče vesel, če obrodimo »obilo sadu«,7 in da bomo opravljali celo še večja dela kot on.8 Pri delu, ki nam ga je zaupal, torej od nas pričakuje požrtvovalnost, navdušenje, iznajdljivost, drznost, podjetnost. A brez zaskrbljenosti in vznemirjenosti, s tistim mirom, ki prihaja iz zavesti, da izpolnjujemo Božjo voljo.
Edino pomembno je torej to, da postanemo Jezusovi učenci, da mu pustimo živeti v sebi, da smo pozorni na njegove navdihe, na njegov nežni glas, ki nas trenutek za trenutkom usmerja. Tako nas bo on vodil pri vsakem našem dejanju.
Ko bomo opravljali “veliko stvari”, ne bomo raztreseni in izgubljeni, ker bomo izpolnjevali Jezusove besede in nas bo vodila samo ljubezen. V vseh opravilih bomo vedno delali samo eno – ljubili.
Fabio Ciardi
1. Prim. Jn 11,25–27; 2. Lk 10,40; 3. Lk 12,42; 19,12–26; 4. Lk 16,1–8; 5. Lk 10,40; 6. Mt 6,31–32; 7. prim. Jn 15,8; 8.