Danilo Zanzucchi, eden prvih poročenih fokolarinov in z drugimi začetnik gibanja Novih družin, je 16. novembra 2022 v 102. letu starosti mirno umrl na svojem domu v Grottaferrati (Rim), obkrožen z ženo Anno Marijo, petimi otroki (Chiaretta, Michele, Mariannita, Giovanni in Francesco) ter nekaterimi od 12 vnukov.

Danilo, prvorojenec ugledne družine iz Parme (Italija), se je med potovanji v Milano, kjer je spremljal prve stavbe, ki jih je projektiral, srečal s karizmo edinosti prek Ginette Calliari – ene od prvih tovarišic Chiare Lubich. Bil je že goreč katoličan, dejaven v politiki in škofijski predsednik FUCI – Italijanske zveze katoliških univerz – ter pozneje Moške katoliške akcije, je začutil, da se mora korenito posvetiti Bogu in zastaviti svoje življenje po evangeliju. Tako se je odločila tudi Ana Marija, ki je postala njegova žena.

Okoli njiju se je rodila prva skupnost v Parmi, zanju pa se je izrisal inovativni poklic poročenih

Družina Zanzucchi v dnevni sobi

fokolarinov, ki ga je odprl Igino Giordani. Ko so se jima rodili prvi štirje otroci, sta se odločila zapustiti obetavno inženirsko kariero in privilegije premožnega življenja ter se kot družina-fokolar preseliti v prestolnico in se v celoti posvetiti namenom Gibanja fokolarov. Med Danilovimi prvimi nalogami je bilo dokončanje zgradbe v Rocca di Papa, ki je bila najprej Center mariapoli in pozneje mednarodni sedež Gibanja. Sodeloval je z italijansko založbo Città Nuova (Novi svet).

V tesnem stiku s Chiaro je oblikoval generacije zakonskih parov z različnih celin, ki tako kot on želijo iti po Giordanijevih stopinjah.

Leta 1980 je bil skupaj z Anno Mario povabljen kot opazovalec na sinodo o družini, leta 1981 pa ga je Chiara Lubich poklicala v osrednji svet Gibanja, da sta skupaj z ženo predstavljala Nove družine na svetovni ravni.

Tudi njegovo imenovanje s strani papeža za svetovalca in pozneje člana vatikanskega dikasterija za družino sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Odgovornost, zaradi katere je bil skupaj z Ano Marijo večkrat gost v rezidenci papeža Wojtyle in je za njuno služenje družini pričeval v televizijskih oddajah, tudi v mondoviziji.

S prihodom Benedikta XVI. se je njuno sodelovanje s Svetim sedežem okrepilo do te mere, da ju je papež zaprosil za besedilo za križev pot (2012) v rimskem Koloseju, ki mu je predsedoval.

Danilovo dolgo življenje je zaradi številnih talentov, ki jih je prejel in so obrodili tako bogate sadove, hvalnica Bogu, ki se razteza skozi čas. Celotno Gibanje fokolarov, posebej številni poročeni fokolarini in številne družine na vseh koncih sveta, ki jim je bil zgled, zaupnik, ljubeča in varna oporna točka, so mu globoko hvaležni.

Ta hvaležnost gre na račun njegove človeške osebnosti: velikana pokončnosti, nežnosti, preprostosti in modrosti.

Hvala, Danilo, tudi zato, ker nikoli nisi prenehal poosebljati evangeljskega otroka, ki je vedno izhajal iz tvojega bitja, iz tvojih besed, iz tvojega tenkočutnega humorja, iz tvojih akvarelov in neštetih risb, ki si jih pogosto improviziral (morda na papirnatih prtičkih) v veselje nas vseh.

Anna in Alberto Friso