»Hôdi za menoj!«
(Mt 9,9)

Otroci

 

Ko je Jezus odhajal iz Kafarnauma, je zagledal izterjevalca davkov, ki je sedel na klopi pred mitnico, Mateja po imenu. Matej je opravljal posel, zaradi katerega so ga ljudje sovražili in ga uvrščali med oderuhe in izkoriščevalce, ki bogatijo na račun drugih. Pismouki in farizeji so ta poklic uvrščali na isto raven kot javne grešnike, zato so očitali Jezusu, da je »prijatelj cestninarjev in grešnikov« in da tudi jé z njimi.1
Jezus je v nasprotju s pravili tedanje družbe poklical Mateja, naj gre za njim, in sprejel celo vabilo na obed v njegovi hiši. Enako je storil pozneje z Zahejem, vodjo cestninarjev v Jerihi. Ko so Jezusa prosili, naj pojasni to svoje ravnanje, jim je rekel, da je prišel ozdravljat bolne in ne zdrave ter klicat grešnike in ne pravične. Njegovo vabilo »Hôdi za menoj!« je tudi tokrat namenjeno enemu izmed grešnikov.

S temi besedami se je Jezus že poprej obrnil na Andreja, Petra, Jakoba in Janeza na obali jezera. Enako povabilo, a z drugimi besedami, je izrekel Pavlu na poti v Damask.
Toda Jezus se ni ustavil pri njih; v stoletjih je še naprej vabil k hoji za njim može in žene vseh narodov in ljudstev. To dela tudi danes: je v našem življenju, z nami se srečuje na različnih krajih, na različne načine in nas vedno znova vabi, naj hodimo za njim.
Vabi nas, naj bomo z njim, ker hoče z nami vzpostaviti oseben odnos, hkrati pa nas vabi, naj sodelujemo z njim pri velikem načrtu novega človeštva.
Zanj niso pomembne naše slabosti, naši grehi, naša beda. On nas ljubi in nas izbere takšne, kakršni smo. Njegova ljubezen nas bo spremenila in nam dala moči, da mu odgovorimo, dala nam bo pogum, da gremo za njim, kakor je to storil Matej.
Za vsakega ima posebno ljubezen, poseben življenjski načrt, poseben klic. To čutimo v svojem srcu po navdihu Svetega Duha, po določenih okoliščinah, nasvetu ali namigu nekoga, ki nas ima rad … Čeprav se razodeva na najrazličnejše načine, vabi z istimi besedami: »Hôdi za menoj!«

Spominjam se, ko sem tudi jaz zaslišala ta Božji klic.
Bilo je zelo mrzlo zimsko jutro v Trentu. Mama je prosila mojo mlajšo sestro, naj gre po mleko h kmetu dva kilometra daleč od našega doma. Toda ker je bil prehud mraz, ni bila pripravljena; tudi druga sestra se je branila. Tedaj se ponudim: »Grem jaz, mama,« ji pravim in vzamem steklenico. Grem od doma in na pol poti se mi zgodi nekaj posebnega: zdi se mi, kakor bi se odprlo nebo in bi me Bog vabil, naj hodim za njim. »Vsa se mi izroči,« zaslišim v svojem srcu.
To je bil jasen klic, na katerega sem želela takoj odgovoriti. O tem sem se pogovorila s spovednikom, ki mi je dovolil, da se za vedno darujem Bogu. Bilo je 7. decembra 1943; nikoli ne bom mogla opisati tega, kar sem čutila v srcu tistega dne: poročila sem se z Bogom. Vsega sem se lahko nadejala od Njega.

»Hôdi za menoj!« Te besede niso namenjene le za odločilen trenutek izbire v našem življenju. Jezus nam jih ponavlja vsak dan ob najbolj preprostih vsakdanjih dolžnostih; ponavlja »hôdi za menoj« v preizkušnji, ki jo je treba objeti, v skušnjavi, ki jo je treba premagati, v poslu, ki ga je treba opraviti …
Kako naj se odzovemo vabilu?
Tako, da delamo tisto, kar Bog hoče od nas v sedanjem trenutku, saj to vedno prinaša tudi posebno milost.
V tem mesecu si torej prizadevajmo, da se odločno predajamo Božji volji; da se darujemo bratu ali sestri, ki ju moramo ljubiti, delu, študiju, molitvi, počitku, dejavnostim, ki jih moramo izpolniti.
Naučimo se v globini srca poslušati glas Boga, ki nam govori tudi po glasu vesti: razodel nam bo, kaj hoče od nas v vsakem trenutku, in bodimo pripravljeni žrtvovati vse, da bi to izpolnili.
»Daj nam, da Te ljubimo, o Bog, ne le vsak dan bolj, kajti morda je premalo dni, ki nam še ostajajo; daj nam, da Te ljubimo vsak sedanji trenutek z vsem srcem, z vso dušo in z vsemi močmi v tistem, kar je Tvoja volja.«
To je najboljši način naše hoje za Jezusom.
CHIARA LUBICH