Iskanje ljubezni in beg pred bolečino: to je naravni mehanizem človeškega obstoja. Krščanstvo pa nas s sporočilom križa nasprotno uči, da resnična in globoka ljubezen prehaja skozi bolečino. Kdor dobro razume križ – pravi Chiara v naslednjem besedilu –, najde ključ do polnosti življenja.
»Naj vzame svoj križ…« (Mt 16,24)
Neobičajne in edinstvene besede. In vendar imajo tudi te, kakor druge Jezusove besede, nekaj tiste luči, ki je svet ne pozna. Tako svetle so, da oslepijo medle človeške oči, pa tudi oči mlačnih kristjanov. […]
Verjetno je zmota v tem, da svet ne razume ljubezni.
Ljubezen je najlepša beseda, vendar najbolj izmaličena in oskrunjena […].
Morda zaslutimo nekaj tega v materinski ljubezni, kajti ljubezen matere ni samo v ljubkovanju in poljubih, temveč predvsem v žrtvi.
Ljubezen je Jezusa prisilila na križ, kar se mnogim zdi norost. Toda prav ta norost je rešila človeštvo in oblikovala svetnike.
Svetniki so ljudje, ki so zmožni razumeti križ. Ljudje, ki so sledili Jezusu, Človeku–Bogu in sprejeli križ slehernega dne kot najdragocenejšo stvar na zemlji. Včasih so ga vihteli kot orožje in tako postali božji vojaki: ljubili so ga vse življenje ter tako izkusili in spoznali, da je križ ključ, edini ključ, ki odpre zaklad, edini zaklad. Počasi, počasi odpira duše, da se združijo z Bogom. In tako se po človeku Bog znova pokaže svetu in človek ponavlja – čeprav na neskončno manj vreden, vendar podoben način – dejanja, ki jih je nekoč delal On, ko je kot človek med ljudmi blagoslavljal tistega, ki ga je preklinjal, odpuščal tistemu, ki ga je žalil, reševal, ozdravljal, govoril nebeške besede, nasičeval lačne, ustanavljal novo družbo na temelju ljubezni in kazal moč tistega, ki ga je poslal. Skratka, križ je potrebno sredstvo, po katerem božje prodre v človeško in človek je bolj polno deležen življenja Boga in se iz kraljestva tega sveta vzdigne v nebeško kraljestvo.
Toda treba je »vzeti svoj križ…« (Mt 16,24), zbuditi se zjutraj v pričakovanju križa, ker vemo, da samo po njem prihajajo darovi, ki jih svet ne pozna – mir, veselje, poznavanje nebeškega, večini ljudem neznanega. […]
Križ, znamenje kristjana, ki ga svet ne mara, ker bi rad ubežal bolečini, bežal pred križem, ne ve pa, da križ dušo tistega, ki ga razume, na stežaj odpre kraljestvu Luči in Ljubezni – ljubezni, ki jo svet tako išče, a je nima.
Chiara Lubich
