12. maja je v gledališču v Trentu (Italija) potekala tretja podelitev nagrad natečaja za šole “Eno mesto ni dovolj. Chiara Lubich, državljanka sveta”. Pripravljenih je bilo 136 del. Več bomo izvedeli iz intervjuja s Cinzio Malizia, učiteljico razreda 1. A I.C. Camerano – Giovanni Paolo II – Sirolo (Ancona-Italija), ki je osvojil prvo nagrado v oddelku prve triade osnovne šole.
“Votki ljubezni” je naslov grafično-multimedijskega zmagovalca dela za prvo triado tretje izdaje nacionalnega tekmovanja za šole 2022-2023 “Eno mesto ni dovolj. Chiara Lubich, državljanka sveta”, ki ga pripravlja Center Chiara Lubich v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje in zasluge, Fundacijo zgodovinskega muzeja Trentino in New Humanity iz Gibanja fokolarov. Video so pripravili otroci 1. A. razreda iz okolice Ancone v Italiji pod vodstvom svoje učiteljice Cinzie Malizia.
Učiteljica Cinzia, kako ste slišali za to tekmovanje?
Kot je mogoče videti iz videa, ki smo ga posneli, je moj razred zelo živahen, včasih celo zapleten in težko ga je usmerjati. Kljub temu, da so otroci stari 7 let, so me zelo zaposlovali in, ker so nekako tudi ‘otroci kovida’, sem zaznala določeno težavo pri vstopanju v njihova čustva, da bi izvlekla “dobre” stvari, dobre geste in dobre besede. Vprašala sem se: »Kako naj pridem do srca teh otrok?« Začela sem iskati kakšen projekt, kak natečaj med tistimi na Miurju (Ministrstvo za šolstvo in zasluge), ki bi bil lahko koristen, še posebej kak lik, ki bi bil lahko za zgled. Tako sem naletela na Chiaro Lubich, za katero sem sicer slišala, sem pa jo malo poznala. Začela sem brati njeno zgodbo in postopoma sem skupaj z otroki ustvarila pot z namenom, da bi ponovno odkrivali predvsem radovednost, osuplost in čudenje, kar je v današnji družbi žal nekako izgubljeno.
Na čem ste posebej delali?
Z njimi sem želela veliko delati na čustvih, da bi dobro razumeli, kaj nosijo v sebi. Soočili smo se s strahom, delali na jezi, veselju in nastalo je veliko izkušenj. Začeli so govoriti, se izražati na svoj način in to, kar je bila šibka točka mojega razreda, je postalo prava moč. »Izhajajoč iz strahu smo našli pogum«, je slišati v našem videu. Otroci so prvi razumeli, kako dobro je za srce, če rečejo: »Oprosti!«, »Hvala!« ali »Dober dan!« Zato čutim, da se je začetna razdalja začela krajšati. Ne gre za to, da bi se otroci korenito spremenili, še vedno so nemirni, kričijo, ne spoštujejo pravil, ampak začenjajo z majhnimi kretnjami, ki so hkrati velike, ker so del poti, narejene skupaj. Chiara Lubich je bila pri tem vodnica, pomirjujoč lik, nekakšna “babica”, ki je s svojim sporočilom ljubezni, upanja in z zgledom resnično delala za ustvarjanje boljšega sveta. Že preprosto pogledati drugega z ljubeznijo, vedno, ne glede na družbeno ozadje, vero, barvo kože ali kulturo, jih je zelo prevzelo. To so doživeli v razredu s svojim muslimanskim sošolcem in to pomeni gojiti dobra čustva, upati na drugačno družbo. Učitelji ne moremo obupati. Ti otroci lahko veliko dajo.
Kako so se otroci odzvali, ko so izvedeli, da so prejeli prvo nagrado?
Bili so čisto iz sebe, res srečni. Delali smo mesece in mesece in menim, da si to zaslužijo. Žal nismo našli sredstev, da bi lahko vsi šli v Trento na podelitev nagrade. Z nekaterimi smo se povezali, na podelitvi je bilo šest otrok v spremstvu svojih družin, ki so z veliko veseljem potovale na svoje stroške. Tudi starši so bili zelo zadovoljni s projektom, veliko smo sodelovali, tako zelo skupaj, da pripravljamo za konec leta recitacijo o čustvih. Starši so sodelovali z izgradnjo dobrega dela vseh mask, ki jih bodo otroci nosili, nekatere smo prinesli na podelitev nagrad. Naše potovanje se ne konča s tem. Ravnateljica mi je na začetku rekla: »Učiteljica, tako majhni so, razumejo, kaj jim poveste?« in upam, da razumejo. Sicer pa nikoli ni slabo slišati dobre stvari. Mislim, da je pomembno, da otroci razumejo, da je pomembno biti dober tudi, če tega ne zmorejo, da imamo dobroto duha, s čimer lahko stvari spremenimo na bolje. Verjamem, da jim je izkušnja Chiare Lubich res pomagala.
Maria Grazia Berretta
