Uspešna predstava »Da bodo vsi eno« v Castel Gandolfu (Italija)

V soboto, 9. maja, je avditorij Centra mariapoli gostil dogodek globoke duhovne in umetniške intenzivnosti: predstavo »Da bodo vsi eno«, gledališko-glasbeno delo, posvečeno življenju Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja fokolarov.

Predstava, ki je nastala iz povezave med skupnostmi Gibanja iz Gaete, Formie in Castelforte, združenjem DiGei in Centrom Chiara Lubich, je gledalce potopila v ustanoviteljičino karizmo. Pripoved je sledila temeljnim fazam pustolovščine, ki se je začela 7. decembra 1943 v Trentu: sredi bombardiranja druge svetovne vojne je Chiarina korenita odločitev, da se posveti Bogu, sprožila evangeljsko revolucijo, ki je presegla vse meje.

Večer je obeležil tudi globoko zakoreninjeno vez med Gibanjem in južnim delom Italije, kjer so skozi čas delovale osebnosti, kot sta don Cosimino Fronzuto (zdaj Božji služabnik) in don Gennaro Avellino. Ta odnos medsebojnega spoštovanja je dosegel vrhunec leta 2022, ko je mesto Gaeta podelilo častno državljanstvo Chiari Lubich.

Institucionalni pomen dogodka so pokazali tudi župana Massimiliano Calcagni (Rocca di Papa) in Alberto De Angelis (Castel Gandolfo) ter Mirko Di Bernardo (nekdanji župan Grottaferrate). Uspeh predstave je zagotovila izjemna profesionalnost sodelujočih umetnikov. Na odru so se izmenjevali igralci, plesalci in pevci, spremljala pa jih je glasba skupine DiGei’s, ki je združila visoko tehnično spretnost z redko sposobnostjo čustvene angažiranosti. Navdušenje občinstva je potrdilo, kako aktualno in nujno je, zdaj bolj kot kdaj koli prej, širiti sporočila edinosti in miru z univerzalnim jezikom umetnosti.

Ob koncu večera je spregovorila Margaret Karram, predsednica Gibanja fokolarov, vidno ganjena nad nastopom, kjer so igralci na tako globok umetniški način povzeli osemdeset let zgodovine. »Resnično ste me spodbudili k premisleku o našem življenju in v mojem srcu pustili božansko,« je predsednica izjavila v svojem pozdravu. »Nič ni boljšega od umetnosti, še posebej pa od glasbe, kar tako neposredno prodre v dušo. Izjemno se mi zdi, da ste svoje talente postavili v službo krščanskega sporočila: to nujno potrebujemo.«

Dogodek se je zaključil z dolgim ​​ploskanjem, ki je zaznamoval večer, v katerem je umetnost postala orodje dialoga in upanja, tako kot v sanjah Chiare Lubich.

Patrizia Mazzola