Kakšna je morala biti naša naravnanost, da bi dokazale Bogu, da je res on središče vsega našega zanimanja? Chiara in njene prve tovarišice so se spraševale, kako naj živijo svoj novi življenjski ideal, Boga Ljubezen. Kaj hitro postane skoraj logično: tudi same so morale ljubiti Boga. Njihovo življenje bi bilo brez pomena, če ne bi bile »majhen plamen te brezmejne žerjavnice: ljubezen, ki odgovarja Ljubezni«. Zdelo se jim je velik in vzvišen dar, da imajo možnost ljubiti Boga. Tako so pogosto ponavljale: »Ne bi smele toliko reči: “Ljubiti moramo Boga”, temveč: “Oh! Moči te ljubiti, Gospod! Moči te ljubiti s tem malim srcem!« Tako so se spomnile, da je v evangeliju stavek, ki ne pusti izbire tistemu, ki hoče dosledno živeti kot kristjan: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Izpolnjevati Božjo voljo: to je bila torej velika možnost, ki so jo imele, da bi ljubile Boga. In tako sta bila Bog in njegova volja isto.
Chiara je zapisala: »Bog je bil kot sonce. Vsak od nas pride do njega po žarku: Božja volja nad menoj, nad mojo tovarišico, nad drugo. Eno samo sonce, različni žarki, čeprav vedno “sončni žarki”. En sam Bog, ena sama volja, različna za vsakega, čeprav vedno Božja volja. Hoditi smo morale po svojem žarku, ne da bi kdaj skrenile. In hoditi po njem v času, ki nam je dan. Ni bilo primerno ustavljati se v preteklosti ali sanjati o prihodnosti. Preteklost je bilo treba prepustiti božjemu usmiljenju, saj ni bila več v naših rokah; in prihodnost bomo živeli v polnosti, ko bo postala sedanjost.
V rokah smo imele samo sedanjost. V sedanjosti lahko, da bi Bog kraljeval v našem življenju, osredotočimo um, srce, moči, da bi izpolnjevale njegovo voljo. Kakor potnik v vlaku ne hodi gor in dol po vagonu, da bi prej prispel na cilj, ampak sedi in se prepusti vožnji, tako bi morala naša duša, da bi prišla do Boga, izpolnjevati njegovo voljo v celoti v sedanjem trenutku, kajti čas gre sam naprej. Ne bi bilo zelo težko razumeti, kaj hoče Bog od nas. On je kazal svojo voljo po predstojnikih, Svetem pismu, dolžnostih lastnega stanu, okoliščinah, navdihih … Minuto za minuto razsvetljene in ob pomoči dejanske milosti bi gradile zgradbo naše svetosti ali bolje: ker bi izpolnjevale voljo Drugega – Boga samega – bi on gradil v nas sebe.
Zato izpolnjevanje Božje volje ne pomeni samo “vdanosti”, kakor pogosto ljudje razumejo, temveč največja božja pustolovščina, ki jo nekdo lahko doživi, bistvo te pa je, da ne gremo za svojo bedno voljo, ne za svojimi omejenimi načrti, temveč za Bogom in da uresničimo načrt, ki ga ima za vsakega otroka. To je božji, nepojmljiv, zelo bogat načrt. In izpolnjevati Božjo voljo je bilo za nas odkritje poti svetosti za vse. Božja volja je namreč lahko, saj jo lahko živi vsak, kjer koli, v kateri koli okoliščini ali v katerem koli poklicu, vstopnica za dostop množic do svetosti. Izpolnjevati Božjo voljo, da bi ga ljubile, je postal drugi steber naše duhovnosti edinosti.«
Vir: www.focolare.org
