ca0023-200x132V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je nekega dne na začetkih Gibanja fokolarov škof poklical dekleta iz Trenta. Chiara je bila v skrbeh, ker ni vedela, zakaj je to storil. Dekleta so se po dolgih molitvah torej pojavila pred veliko stavbo škofije na Trgu Fiera. Povedala so, kaj delajo v mestu, o konkretnih vidikih prave revolucije, ki se je razvijala med njimi, ne da bi se tega skoraj zavedala. Vendar so bila pripravljena, ker so to jasno priznala, tudi uničiti vse, kar se je zgradilo v teh čudovitih mesecih, če bi si škof to samo zaželel.
Mislile so: V škofu govori Bog.
Zanje je bil pomemben samo Bog, nič drugega. Msgr. Carlo de Ferrari, stigmatinec, je takrat prisluhnil Chiari in njenim prvim tovarišicam, se jim nasmehnil in preprosto izgovoril stavek, ki bo ostal zapisan v analih: Tukaj je Božji prst.
S svojo odobritvijo in svojim blagoslovom je spremljal Gibanje do svoje smrti. Ko se je večalo število deklet in fantov, ki so hoteli biti v fokolaru in zapustiti dom in dobrine, se je škofu zdelo primerno, da se za to lahko odločijo samo v dogovoru s starši. S tem so potihnile številne govorice. Za Chiaro in njene prve tovarišice je bila Cerkev resničnost, v katero so polagale svojo gotovost. Sčasoma je duhovnost edinosti privedla do pojmovanja Cerkve, ki je v bistvu in v temelju občestvo.
Chiara je tako leta 2000 zapisala: Posebej so se nas dotaknile te evangeljske besede, ki so Jezusove: »Kdor vas posluša (apostole), mene posluša« (Lk 10,16) (…). Karizma nas je uvajala na čisto nov način v samo skrivnost Cerkve, živele smo kot Cerkev v malem. Tako smo že veliko let prej živele koncilsko definicijo Cerkve kot občestva. Duhovnost edinosti nam je dala izkusiti in pojasnila nam je, kaj pomeni biti Cerkev in jo živeti bolj zavestno. Razumeli smo, da je razumljivo, da je tako – zaradi navzočnosti Kristusa med nami.
Ker smo bile z Ognjem, smo postale ogenj, in ker smo imele Jezusa med nami, smo postajale drugi Kristus. Sveti Bonaventura je rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v Kristusovem imenu, tam je Cerkev«; in Tertulijan: »Kjer so trije [zbrani], čeprav laiki, tam je Cerkev.« Po Kristusu med nami, ki daje, da smo Cerkev, se je v vseh nas rodila strastna ljubezen do nje. In iz ljubezni se je rojevalo novo razumevanje in vse je bilo za nas polno življenja: zakramente smo razumeli kot nove. Na novo so bile osvetljene dogme. Ker smo doživeli »biti Cerkev« v moči občestva ljubezni, ki nas zedinja, in bili vcepljeni v cerkveno ustanovo, smo se dobro počutili in izkusili smo njeno materinstvo tudi v najtežjih trenutkih.