Evharistija je imela od otroštva pomembno vlogo v življenju Chiare Lubich. Tako njeno osebno življenje kot življenje njenih prvih tovarišic – kakor celotnega Gibanja, ki je v teku desetletij nastajalo – je označevala evharistija. Nujno je bilo tako, če pomislimo, da je Jezus v evharistiji duša, srce življenja same Cerkve. Delovanje Svetega Duha po njegovi karizmi edinosti je Chiaro in njene prve tovarišice tako močno pritegnilo, da so komaj čakale, da gredo k maši, da bi darovale vse svoje življenje Jezusu v evharistiji. Ko so prve fokolarine začele potovati po Italiji, so skozi okence vlaka iskale zvonike po pokrajini in se obračale k njim: tam je bila evharistija, tam je bila njihova ljubezen. Čudovito prepletanje med evharistijo in duhovnostjo edinosti.Chiara je tako zapisala: »Ker nas je Gospod usmeril na Jezusovo molitev za edinost, da bi tako začel s tem obširnim Gibanjem, to pomeni, da nas je moral z vso močjo spodbuditi k njemu, ki jo lahko edini udejanji, k Jezusu v evharistiji. Kakor se namreč komaj rojeni otroci nagonsko hranijo pri materinih prsih, ne da bi vedeli, kaj delajo, tako smo od začetka Gibanja doživljale: kdor se nam je približal, je začel prejemati obhajilo vsak dan. Kako to pojasniti? Tisto, kar je nagon za novorojenca, je Sveti Duh za odraslega, ki se je pravkar rodil v novo življenje, ki ga prinaša evangelij edinosti. Spodbujen je iz “srca” matere Cerkve in se hrani z najbolj dragocenim nektarjem, ki ga ta ima, v katerem najde skrivnost življenja edinosti in skrivnost za svoje pobožanstvenje.
Naloga evharistije je namreč, da nas naredi za Boga po deležnosti. Ko združi s Svetim Duhom oživljeno in oživljajoče Kristusovo telo z našim, nas napravi božanske v duši in telesu. Cerkev bi lahko definirali: eno, kar povzroči evharistija, ker so v njej pobožanstveni možje in žene, ki so postali Bog, ki so zedinjeni s Kristusom, ki je Bog, in med seboj. Ta Bog z nami je navzoč v vseh tabernakljih sveta in zbira vse, kar mu zaupamo, naše veselje, naše bojazni.
Koliko tolažbe nam je vlil Jezus v evharistiji v naših preizkušnjah, ko nas ni nihče sprejel, ker je bilo Gibanje še pod preučevanjem! On je bil vedno tam, vsako uro, in nas je pričakoval, nam govoril: Končno sem glava Cerkve jaz. Dajal nam je moči v vseh bojih in bridkostih vseh vrst, zato smo pomislili, da bi bili že tisočkrat mrtvi, če nas ne bi podpiral Jezus v evharistiji in Jezus med nami, ki ga je hranil.«
