Video predstavitev razstave o Chiari Lubich v mestu Trentu. Od 13. maja 2020 je možen virtualni ogled. Delamo na tem, da bi bilo to možno tudi v slovenskem jeziku. V nadaljevanju je prevod povedanega v posnetku. Tukaj pa dostop do virtualnega ogleda razstave.
Giuseppe Ferrandi – direktor fundacije Zgodovinskega muzeja Trentinske pokrajine: Dobrodošli v Trentu! Nahajamo se pred galerijama v Piedicastello, v kulturnem prostoru, ki je nastal z obnovitvijo dveh cestnih tunelov iz sedemdesetih let. Danes je to prireditveni prostor za kulturo, s katerim upravlja fundacija Zgodovinski muzej Trentinske pokrajine. Zdaj je v njem razstava “Chiara Lubich – mesto – svet”.
Razstava in galeriji sta trenutno zaprti za javnost, prav tako drugi razstavni prostori. Vendar brez skrbi. Odločili smo se, da bomo čas za ogled razstave podaljšali. Tako jo boste lahko obiskali, ko bo čas zopet miren in običajen. Prizadevamo si, da bi ponudili možnost virtualnega obiska razstave, ki bo omogočil, da boste lahko cenili njene značilnosti, spoznali vsebine in se prek spleta sprehodili po obeh galerijah.
Glas iz ozadja: Obrazi in pogledi, v katerih se lahko prepoznamo, odpirajo razstavo in pričujejo o tem, kdo je za mnoge Chiara Lubich.
Ob tem nas – kakor skozi vso razstavo – spremlja ona sama.
Chiara Lubich: Ko Bog vzame v roke nekoga, da bi v Cerkvi nastalo neko njegovo delo, oseba ne ve, kaj bo morala narediti; je orodje in menim, da je bilo tako v mojem primeru.
Glas iz ozadja: Ruševine in uničenje, ki ga je povzročilo bombardiranje mesta Trenta, je bilo ozadje začetka nove zgodbe. Vse se ruši: hiše, sanje, ideali, samo eden ne mine: to je Bog, Bog, ki je ljubezen.
Protiletalska zaklonišča postanejo velika priložnost za srečevanje. Obubožani, sirote, vdove, najbolj potrebni so najbližje skupini deklet, ki hočejo živeti evangeljske besede. Prepričane so: ko bodo živele ljubezen, ki jo predlaga Jezus, bo med njimi in v mestu mogoče rešiti tudi socialne probleme vsega mesta Trenta.
Minevala so leta, skupnost se je večala in prešla meje tridentinske dežele.
Življenje postaja misel, misel je luč.
In kot se luč ob prehodu skozi prizmo razprši v sedem mavričnih barv, tako se misel uteleša in odpira v nove možnosti. Luč nove karizme, ki vre iz življenja, razsvetljuje nove procese, ki so v nasprotju s kroniko in zgodovino. Ekonomija, odnosi, versko in civilno področje, umetnost, narava, kultura in komunikacija postanejo »svetovi«, v katerih živimo in jih prekvašamo.
To so nekakšni koščki enega načrta, ki se vedno bolj izrisuje na vseh zemljepisnih širinah in ustvarja bratstvo.
Luč, ki je privrela iz teme dramatične dobe. Karizma, ki še naprej vabi vse, v nočeh vsake dobe, v negotovostih katerekoli okoliščine, da živimo tiste besede, za katere je Chiara čutila, da se je bila rodila: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).