2. oktobra je Stefano Zamagni (redni profesor politične ekonomije na univerzi v Bologni, Italija) v Velehradu na Češkem govoril na mednarodni konferenci o nezaposlenosti in globalni krizi, ki je bila organizirana pod pokroviteljstvom Evropske komisije.
Njegovo predavanje z naslovom Delo, brezposelnost in civilna ekonomija je bilo znamenje upanja, prikazal je nov pogled na ekonomijo. Z dvema slikama: piramido in peščeno uro, je razložil razliko med včerajšnjim in današnjim trgom dela. “Včeraj” (piramida) je bilo malo ljudi, ki so imeli visok položaj v podjetju, “danes” pa (peščena ura) je veliko takih, ki bi lahko prišli do takih pozicij in za to ni omejitev.

Zaradi globalizacije lahko podjetja, ki ne najdejo visoko specializiranih delavcev na svojem območju, te zaposlijo drugje, tudi daleč od podjetja in to zato, ker ljudje z visoko specializacijo več proizvedejo in je dobiček večji. Danes ne najdejo dela slabo specializirani diplomirani ljudje, ki so postavljeni v ožino peščene ure. V tem je protislovje, je povedal Zamagni: »”Včeraj” ni dobil zaposlitve tisti, ki ni imel šol, danes ne najde službe tisti, ki se je ustavil na pol poti šolanja.«
Podoba peščene ure nam pomaga bolje razumeti neenakost. “Danes” lahko visoko specializirani ljudje zahtevajo od podjetja, kar hočejo, in če tega ne prejmejo, gredo drugam. Kdor pa ostaja na nižji ravni z rutinskim delom, se mora zadovoljiti z nižjo plačo. »Današnji bogataši so veliko bolj bogati od včerajšnjih bogatašev in reveži so danes bolj revni od včerajšnjih revežev.«
Kaj torej storiti? Profesor Zamagni je poudaril tri intervencijske načrte: politika, podjetje in civilna družba.
Politika mora storiti dvoje: prvič: spremeniti davčni sistem (ko preneha z močno obdavčitvijo dela, namesto tega pa obdavči finančne trge); drugič: s primernimi zakoni spodbujati nastanek podjetij, katerih glavni cilj ne bo dobiček, to so tako imenovana socialna podjetja. »Namen socialnih podjetij je ustvarjati delovna mesta ali izvajati dela, ki so socialno koristna. Socialno podjetje proizvaja posebno kategorijo uslug ljudem na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanja, pomoči otrokom in ostarelim. V ta namen so potrebni ljudje, ne nove tehnologije ali roboti.«
Drugi intervencijski načrt zadeva področje podjetij. Ni več dovolj “zakonska odgovornost”, potrebna je tudi odgovornost pred družbo. Prava družbena odgovornost podjetja je v tem, da ustvarja delovna mesta, ne toliko v ugodnostih. Podjetje bi moralo skrbeti za usodo tistih, ki živijo na njegovem območju. Tretji vidik je družinska odgovornost podjetja. »Tako delo kot družina so temeljne vrednote: treba je proučiti politike sprave, da bi lahko delo in družina hodila vštric. Vse to se dogaja v podjetjih občestvenega gospodarstva, ki si prizadevajo prenesti ta načela v prakso, in so uspešna. Imajo težave kot velja za vse, a so razumela, da povezanost vrednot krepi in zlasti poveča inovacijo in ustvarjalnost. Kjer vlada skladnost, je več inovacije in ustvarjalnosti. Zato ni več dovolj zakonska odgovornost (spoštovanje zakonov, plačilo davkov, ne izkoriščati ljudi in okolja). Potrebna je socialna odgovornost in zlasti odgovornost do družine. To pomeni vrednotiti delovna okolja.«
Tretji intervencijski načrt zadeva samo civilno družbo. »Njena naloga je združevanje povpraševanja, da bi prišlo do pomenljivih rezultatov na ravni zaposlenosti.«
Konec svojega govora je profesor Zamagni sklenil s temi besedami: »Povejte svojim prijateljem podjetnikom, naj preživijo konec tedna v Loppianu. Videl sem veliko podjetnikov, ki so preživel 2-3 dni v Loppianu, da so se vračali domov spremenjeni. Nikoli namreč niso pomislili, da je mogoče z dejavnostmi podjetij narediti toliko dobrega, zlasti pa biti tako zadovoljen. Dati podjetnikom možnost, da delajo dobro in so veseli, je največji dar, ki jim ga lahko damo.«

Maja Čalfová, www.cittanuova.it