Mladi za zedinjen svet iz Ligurije in Toskane pripovedujejo, kako so priskočili na pomoč ljudem med jesenskimi hudimi poplavami.
V deželi Spezia je bilo stanje takoj zelo hudo: reke so prestopile bregove, utrgalo se je veliko plazov in začelo se je štetje mrtvih in pogrešanih.
V deželi Spezia je bilo stanje takoj zelo hudo: reke so prestopile bregove, utrgalo se je veliko plazov in začelo se je štetje mrtvih in pogrešanih.
Veliko mladih z vseh koncev Italije bi rado priskočilo na pomoč, a civilna zaščita in občine so pričakovali samo prostovoljce iz same civilne zaščite. Na vse svete pa se je nekdo odločil poskusiti in tako se je odpravil tja avtomobil s tremi mladimi. Takoj je bilo jasno, da je stanje zelo hudo, da je potrebnih veliko rok in da vrata niso zaprta, kakor je bilo slišati na televiziji ali prebrati v časnikih.
Nekaj dni so porabili za zbiranje sredstev in organizacijo. Tako je 13. novembra nekaj avtomobilov iz Genove, Cunea in Torina odšlo v mesto Borghetto Vara, ki je bilo zelo prizadeto. Ker so si ti mladi res močno želeli pomagati, so kmalu opazili, da jih je preveč na enem mestu. Zato so poiskali kleti, ki jih je bilo treba izprazniti, druge hiše, ki jih je bilo treba očistiti. Po skupnem kosilu je ena skupina odšla v bližnji kraj Brugnato.
Dela ni manjkalo in popoldne je prehitro minilo, sonce je zašlo in dobili so se pri maši, od koder so se vrnili vsak na svoj dom. Minil je teden, v katerem so telefoni teh mladih nenehno zvonili: mladi iz vse Italije bi radi kaj storili in nedeljo preživeli v teh mestih, s temi družinami, ki na žalost zaradi hude prizadetosti niso več take, kot so bile, bi se pa rade vrnile v normalno življenje.
Tako so prihiteli mladi iz bližnjih krajev, iz Genove, Firenc in drugih krajev Piemonta, Milana in Reggio Emilie. Oboroženi so bili s škornji, lopatami, rokavicami … Želeli so pomagati, bili so nasmejani in hoteli so ljubiti konkretno. Prišlo jih je kakih 150. To je veliko število za te kraje, iz katerih so mesec dni po poplavah že odšli avtomobili civilne zaščite.
V Borghettu so naleteli na težave, ker so se morali prijaviti pri Zelenem križu in pokazati dokumente, vendar dela ni manjkalo za nikogar. V Brugnatu pa so se vrata in srca ljudi odprla brez prevelike birokracije. Tako je nekaj deklet v stanovanju mlade mame dolgo delalo, da bi bilo zopet čisto, kakor je treba, drugi so z lopatami in samokolnico ves dan pomagali čistiti mesarjev hlev; drugi so pomagali lastnici čevljev čim bolje očistiti čevlje, da bi lahko znova odprla trgovino; nekateri so čistili velike vaze vrtnarije ali pomagali razžagati drevesa, ki jih je reka prinesla v bližino hiš, kar je prav prišlo družinam za ogrevanje ob bližajoči se zimi; drugi zopet so prebelili notranjost stanovanj.
Končno so lahko videli nekaj rezultatov in to jim je dalo zadovoljstvo. Najbolj pa jim je bilo v veselje videti ganjenost ljudi, ki so začutili, da je vse lažje, da jih nekdo konkretno ljubi, nekateri so se zahvalili celo z dobro malico!
Sonce je zašlo tudi na to tako lepo nedeljo, v srcih mladih, ki so skupaj s številnimi prostovoljci dali veselje ljudem, ki so preživljali posebej težko obdobje svojega življenja,pa je ostala prižgana luč. Luč upanja, ki ne mine, pa je zasijala tudi v tistem, katerega hiša je bila še včeraj polna blata, danes pa polna ljubezni.
Nekaj dni so porabili za zbiranje sredstev in organizacijo. Tako je 13. novembra nekaj avtomobilov iz Genove, Cunea in Torina odšlo v mesto Borghetto Vara, ki je bilo zelo prizadeto. Ker so si ti mladi res močno želeli pomagati, so kmalu opazili, da jih je preveč na enem mestu. Zato so poiskali kleti, ki jih je bilo treba izprazniti, druge hiše, ki jih je bilo treba očistiti. Po skupnem kosilu je ena skupina odšla v bližnji kraj Brugnato.
Dela ni manjkalo in popoldne je prehitro minilo, sonce je zašlo in dobili so se pri maši, od koder so se vrnili vsak na svoj dom. Minil je teden, v katerem so telefoni teh mladih nenehno zvonili: mladi iz vse Italije bi radi kaj storili in nedeljo preživeli v teh mestih, s temi družinami, ki na žalost zaradi hude prizadetosti niso več take, kot so bile, bi se pa rade vrnile v normalno življenje.
Tako so prihiteli mladi iz bližnjih krajev, iz Genove, Firenc in drugih krajev Piemonta, Milana in Reggio Emilie. Oboroženi so bili s škornji, lopatami, rokavicami … Želeli so pomagati, bili so nasmejani in hoteli so ljubiti konkretno. Prišlo jih je kakih 150. To je veliko število za te kraje, iz katerih so mesec dni po poplavah že odšli avtomobili civilne zaščite.
V Borghettu so naleteli na težave, ker so se morali prijaviti pri Zelenem križu in pokazati dokumente, vendar dela ni manjkalo za nikogar. V Brugnatu pa so se vrata in srca ljudi odprla brez prevelike birokracije. Tako je nekaj deklet v stanovanju mlade mame dolgo delalo, da bi bilo zopet čisto, kakor je treba, drugi so z lopatami in samokolnico ves dan pomagali čistiti mesarjev hlev; drugi so pomagali lastnici čevljev čim bolje očistiti čevlje, da bi lahko znova odprla trgovino; nekateri so čistili velike vaze vrtnarije ali pomagali razžagati drevesa, ki jih je reka prinesla v bližino hiš, kar je prav prišlo družinam za ogrevanje ob bližajoči se zimi; drugi zopet so prebelili notranjost stanovanj.
Končno so lahko videli nekaj rezultatov in to jim je dalo zadovoljstvo. Najbolj pa jim je bilo v veselje videti ganjenost ljudi, ki so začutili, da je vse lažje, da jih nekdo konkretno ljubi, nekateri so se zahvalili celo z dobro malico!
Sonce je zašlo tudi na to tako lepo nedeljo, v srcih mladih, ki so skupaj s številnimi prostovoljci dali veselje ljudem, ki so preživljali posebej težko obdobje svojega življenja,pa je ostala prižgana luč. Luč upanja, ki ne mine, pa je zasijala tudi v tistem, katerega hiša je bila še včeraj polna blata, danes pa polna ljubezni.
Mladi za zedinjen svet iz Ligurije
