
V soboto, 19. maja, je bilo težko pričakovano srečanje Marie Voce in Giancarla Falettija z gibanjem v Avstriji in skupno praznovanje.
Srečali so se nekaj kilometrov iz prestolnice v Multiversumu v Schwechatu, sodobni večnamenski stvabi, v kateri prirejajo koncerte, kulturne in športne dogodke, sejme. Iz devetih avstrijskih dežel je prišlo okrog sedemsto udeležencev.
Na začetku sta odgovorna za Gibanje fokolarov v Avstriji, Maria Magerl in Andreas Amann, izrazila veselje, zlasti pa hvaležnost Bogu za Chiaro Lubich in za duhovnost edinosti, ki je številnim pokazala nov pomen, globino in polnost življenja. Zahvalila sta se vsem, ki so v teh petdesetih letih prispevali, vsak na svojem mestu, k razvoju Gibanja. Posebno veselje je bilo znova – po večletni odsotnosti – videti številne, »ki so bili graditelji in tovariši na poti«.
V prvem delu so ob slikah, s pričevanji (tudi posnetimi) prikazali zgodovino Gibanja v Avstriji kot v nekakšnem družinskem albumu. Pregledali so odločilne dogodke Gibanja v Avstriji vse do leta 2001, ko je Chiara preživela deset dni v Avstriji in dala pomembne smernice za delovanje skupnosti. Videoposnetek z njenim nagovorom na kongresu županov z naslovom “1000 mest za Evropo” v Innsbrucku je v mnogih obudil spomin na ta poseben dogodek. Pregled prehojene poti so sklenili s hvaležnim spominjanjem številnih članov Gibanja vseh starosti in poklicev, ki so že odšli v nebesa.
Nato so predstavili današnji utrip Gibanja v Avstriji. Najprej so predstavili stalni mariapoli Giosi in center mariapoli Am Spiegeln. Eden od biserov te velike družine je bilo pričevanje Reinharda Domiga, ki je bil avgusta 2008 žrtev krvavega ropa poštnega urada, a je odpustil svojemu napadalcu. Več ljudi je pričevalo o izkušnji “dialoga” znotraj katoliške Cerkve, o odnosu s kristjani drugih Cerkva, a tudi z verniki drugih verstev, zlasti muslimani, ter z ljudmi brez verskega prepričanja, zlasti s člani Komunistične partije. To je v prvi vrsti dialog življenja in sodelovanje pri skupnih projektih za pomoči potrebne ali za pedagogiko. Druge pobude so na področju ekonomije, ekologije, športa in komunikacije.
Mlajši so spregovorili o dnevu za brezdomce, ostarele in begunske otroke, o svetovni štafeti za mir »Tek za ednost« ter o akcijah, s katerimi hočejo pridobiti sredstva za devet indonezijskih mladih in jim tako omogočiti, da bi prišli na genfest v Budimpešti. Vse z enim samim namenom: prispevati k bratstvu v državi, ki je vedno bolj pluralistična, kar velja za Avstrijo.
Maria Voce je nato na željo številnih, da bi jo osebno spoznali, na kratko pozdravila navzoče. Praznovanje se je na odru nadaljevalo s petjem, igrami in drugimi umetniškimi točkami. Sledila je bogata pogostitev.
V nedeljo, 20. maja, dopoldne so se v Multiversumu srečali tesnejši sodelavci iz skupnosti. Po maši, pri kateri so prepevali gen, je bil pogovor z Mario Voce in Giancarlom Falettijem. V vprašanjih so mladi in odrasli spregovorili predvsem o pričevanju kot odgovoru na današnje izzive, da bi bolj učinkovito vplivali na družbeno okolje. Njuni odgovori so bili preprosti, pronicljivi in polni poguma.
Dolgo ploskanje je izraz veselja vseh zbranih, predsednica pa se je od njih poslovila z voščilom: »Ideja, da gre za življenje in ne za organizacijo, me je vedno spremljala v teh letih in tako sem razumela, v čem je svoboda Božjih otrok. Ne vem, ali ni morda preveč drzno, a rada bi vam voščila svobodo, kar pomeni, da se osvobodite tudi želje po učinkovitosti, potrebe po tem, da bi delali dobre stvari, spomina na stvari, ki se niso odvijale tako, kakor bi si želeli, zgodovinskih okoliščin. Želim vam, da bi se osvobodili, da bi bili srečni, ker lahko rečete ‘da’ Bogu in veste, da pričakuje vaše sodelovanje, da bi vaša “idealna” Avstija postala zgled prave in globoke svobode, svobode, ki izhaja iz prepoznavanja in sprejemanja lastnih omejenosti, miselnosti, da lahko kljub tem omejenostim naredimo nekaj dobrega (to je še težje!), da verjamete, da Bog deluje onkraj omejenosti oziroma kljub le tem. Deluje, če mu izrečemo svoj ‘da’. Prinaša ogenj, o katerem govori beseda življenja tega meseca, ki se končuje, a pred nami je še nekaj dni in še lahko širimo ta požar. To je moje voščilo: bodite svobodni in prižigajte ogenj!«
dopisnik Oreste Paliotti

V prvem delu so ob slikah, s pričevanji (tudi posnetimi) prikazali zgodovino Gibanja v Avstriji kot v nekakšnem družinskem albumu. Pregledali so odločilne dogodke Gibanja v Avstriji vse do leta 2001, ko je Chiara preživela deset dni v Avstriji in dala pomembne smernice za delovanje skupnosti. Videoposnetek z njenim nagovorom na kongresu županov z naslovom “1000 mest za Evropo” v Innsbrucku je v mnogih obudil spomin na ta poseben dogodek. Pregled prehojene poti so sklenili s hvaležnim spominjanjem številnih članov Gibanja vseh starosti in poklicev, ki so že odšli v nebesa.
Nato so predstavili današnji utrip Gibanja v Avstriji. Najprej so predstavili stalni mariapoli Giosi in center mariapoli Am Spiegeln. Eden od biserov te velike družine je bilo pričevanje Reinharda Domiga, ki je bil avgusta 2008 žrtev krvavega ropa poštnega urada, a je odpustil svojemu napadalcu. Več ljudi je pričevalo o izkušnji “dialoga” znotraj katoliške Cerkve, o odnosu s kristjani drugih Cerkva, a tudi z verniki drugih verstev, zlasti muslimani, ter z ljudmi brez verskega prepričanja, zlasti s člani Komunistične partije. To je v prvi vrsti dialog življenja in sodelovanje pri skupnih projektih za pomoči potrebne ali za pedagogiko. Druge pobude so na področju ekonomije, ekologije, športa in komunikacije.
Mlajši so spregovorili o dnevu za brezdomce, ostarele in begunske otroke, o svetovni štafeti za mir »Tek za ednost« ter o akcijah, s katerimi hočejo pridobiti sredstva za devet indonezijskih mladih in jim tako omogočiti, da bi prišli na genfest v Budimpešti. Vse z enim samim namenom: prispevati k bratstvu v državi, ki je vedno bolj pluralistična, kar velja za Avstrijo.

V nedeljo, 20. maja, dopoldne so se v Multiversumu srečali tesnejši sodelavci iz skupnosti. Po maši, pri kateri so prepevali gen, je bil pogovor z Mario Voce in Giancarlom Falettijem. V vprašanjih so mladi in odrasli spregovorili predvsem o pričevanju kot odgovoru na današnje izzive, da bi bolj učinkovito vplivali na družbeno okolje. Njuni odgovori so bili preprosti, pronicljivi in polni poguma.
Dolgo ploskanje je izraz veselja vseh zbranih, predsednica pa se je od njih poslovila z voščilom: »Ideja, da gre za življenje in ne za organizacijo, me je vedno spremljala v teh letih in tako sem razumela, v čem je svoboda Božjih otrok. Ne vem, ali ni morda preveč drzno, a rada bi vam voščila svobodo, kar pomeni, da se osvobodite tudi želje po učinkovitosti, potrebe po tem, da bi delali dobre stvari, spomina na stvari, ki se niso odvijale tako, kakor bi si želeli, zgodovinskih okoliščin. Želim vam, da bi se osvobodili, da bi bili srečni, ker lahko rečete ‘da’ Bogu in veste, da pričakuje vaše sodelovanje, da bi vaša “idealna” Avstija postala zgled prave in globoke svobode, svobode, ki izhaja iz prepoznavanja in sprejemanja lastnih omejenosti, miselnosti, da lahko kljub tem omejenostim naredimo nekaj dobrega (to je še težje!), da verjamete, da Bog deluje onkraj omejenosti oziroma kljub le tem. Deluje, če mu izrečemo svoj ‘da’. Prinaša ogenj, o katerem govori beseda življenja tega meseca, ki se končuje, a pred nami je še nekaj dni in še lahko širimo ta požar. To je moje voščilo: bodite svobodni in prižigajte ogenj!«
dopisnik Oreste Paliotti