Leto 1980. Chiara Lubich mladim iz Gibanja fokolarov: »Voščim vam, da bi postali sveti, veliki svetniki, hitro svetniki. Prepričana sem, da vam tako polagam v roke srečo.«
Alberto in Carlo, dva gen iz Genove, ki sta nenadoma umrla v istem letu v presledku štiridesetih dni, sta v polnosti sprejela to vabilo.
Carlo Grisolia in Alberto Michelotti, dva fanta kot toliki: Carlo ljubi glasbo, Alberto hojo v hribe. Značajsko sta zelo različna: Carlo, zaprt vase , poje in sklada; Alberto, karizmatičen in odličen v študiju, vedno usmerjen k ljudem v potrebi in k zadnjim. In vendar je skupno obema tisto, zaradi česar je njuno prijateljstvo izjemno: izbira Boga.
Alberto je tako napisal v kratkem sporočilu Carlu: “Jezus mi ponavlja, da se ne moremo ustaviti: ljubiti, ljubiti vse, razbiti srce, da bi iz njega prišla prava ljubezen, tista, rojena iz bolečine. Vem, poznam svoje in tvoje slabosti, morda tudi danes skušnjava, da bi popustil, a on zahteva od mene, zahteva od tebe, da še naprej ljubiva. Carlo, vedno mi pomagaj živeti mojo svobodo. Živjo, pripravljen sem dati življenje zate”.
Po njunem odhodu v nebesa je nekdo, ki je z njima živel teh štirideset dni, ta čas označil za pristen “skok v Boga”. Bog ju je pripravil na to pustolovščino. Alberto je zapisal v pismu: »Moje življenje se počasi spreminja. Tu je Nekdo, ki vedno bolj vstopa v moj dan, je Jezus. So dnevi, ko tečem skozi celo mesto k zadnji maši, ki je v neki cerkvi: tu se lahko srečam z njim v evharistiji. Iznenada sem pomislil: Alberto, pred mesecem česa takega ne bi storil za nikogar, niti za svoje dekle.«
In prav Alberto je prvi naredil svoj “skok”: 18. avgusta 1980 med enim od svojih vzponov v hribe nenadoma izgubi oporo in zgrmi več kot 600 metrov globoko!
Prijatelji gen, ki so bili z njim, so zmedeni in nejeverni stekli k umrlemu in ostali ob njem v svetem in svečanem ozračju. Toda na Albertovem pogrebu ni Carla. V tem času so namreč odkrili, da ima enega izmed najhujših oblik raka.
Takoj je moral v bolnišnico in kot je sam pripovedoval, zazna, da je Alberto ob njem in ga podpira. Prihajali so tudi vsi gen, ki ga redno obiskujejo in mu pošiljajo sporočila in pozdrave v prepričanju, da je to srečanje z Jezusom. Carlo prav njim pove, da ve, da umira: »Na koncu sem. Želim vam, da bi bili pripravljeni dati življenje drug za drugega. Svoje življenje darujem za vse vas, zlasti pa za človeštvo, ki trpi, za fante iz moje mestne četrti, iz moje župnije, za zedinjen svet.«
25 let od njunega ‘odhoda’ v nebesa je kardinal Bertone, tedanji genovski škof, oznanil, da se bo začel za Carla in Alberta postopek za beatifikacijo, in to prav poseben: prvič bodo hoteli preveriti, če sta oba fanta s tem, da sta s svojim življenjem uresničila Jezusov stavek: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi (Mt 18,20), dosegla svetost skupaj.
Vir: www.focolare.org
