Vabilo, namenjeno leta 1979 skupini mladih iz Gibanja fokolarov, naj bodo Jezusovi učenci tako, da “vzamejo svoj križ”, kakor se spominjamo velikega petka.
»Predragi gen,
morda bi radi vedeli besedo, pravo besedo, ki bo povedala vse, ki bo povzela resnico, vam ponudila recept za pravo življenje.
To je tisto, o čemer tudi jaz premišljujem te dneve.
Prepričana sem, da ni bolj varne poti, da bi prišli do popolnega življenja, kot pot bolečine, objete iz ljubezni.
Tako mislijo tudi svetniki vseh stoletij.
Gre za to, da je vsak izmed njih hotel hoditi za Jezusom in Jezus je jasno povedal: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8, 34).
»Naj vzame svoj križ«
Da bi lahko vsak hodil za njim, Popolnim, je dovolj, da v svojem srcu sprejme svoj križ, svoje bolečine.
Vsi jih imamo. Zato vstanimo zjutraj z drugačnim srcem. Vemo: bolečino bi hoteli odgnati, odstraniti, nanjo pozabiti. Tak je človek. Toda kristjan ni tak. Ker je Jezusov učenec, ve, da je bolečina dragocena, da jo je treba sprejeti, kot je to storil Jezus s svojim križem, in križ objeti z vsem srcem.
Kakšen bo rezultat? Kakšen sad?
Imeli bomo vse kreposti: potrpežljivost, čistost, krotkost, uboštvo, umirjenost in tako naprej.
In s krepostmi popolnost, večno življenje.
Ste za to?
Vsak človek, ki hoče priti na cilj, mora prenašati napore, se mora darovati, se truditi.
Naš cilj je Jezus.
Da bi hodili za njim, je potrebno ljubiti bolečino.
Pozdravljeni, gen, voščim vam, da bi znali biti vredni njega.«
Objavljeno v reviji “Gen”, oktober – november 1979
Vir: www.centrochiaralubich.org
