Superkongres 1997Marino (Palaghiaccio), 10. maj 1997

Tri kratka vprašanja, ki so jih otroci iz vsega sveta zastavili Chiari Lubich na srečanju-praznovanju pred dobrimi petnajstimi leti, a so še vedno zelo, zelo aktualna.

 

Elisa: Sem Elisa iz Združenih držav Amerike.

V moji mestni četrti so ljudje zaprti vase. Nikoli se ne ustavijo, da bi se pogovarjali z drugimi ter živijo v velikem individualizmu. Naši starši so nam povedali, da ni bilo tako, ko so bili mladi.
Kaj je torej vzrok vsemu temu? Kaj naj storimo mi, otroci, v naših četrteh in po vsem svetu, da bi bili ljudje resnično zedinjeni?

 

Chiara: Tako bi rekla: morate peljati naprej tisto revolucijo ljubezni, ki ste jo že začeli in ki se tukaj kaže prek vaših besed, prek vaših plesov, prek vaših doživetij.
Seveda je to posebna revolucija ljubezni. Ta ljubezen ima posebne lastnosti. Na primer: ljubiti moramo vse, torej za vas ne sme obstajati grd, lep človek, belec, črnec, odrasel, otrok. Ljubiti morate vse, vse, ki so ob vas; pri vas doma, v vaši šoli ‒ vse, vse, vse.
Nato druga lastnost: ljubiti morate prvi. Ne smete čakati, da bi vas ljubili, ampak morate vedno ljubiti prvi, tudi če vas drugi nimajo radi, tudi če vas drugi sovražijo, vedno morate ljubiti, vedno ljubiti; to je močna ljubezen.
Če boste tako ravnali, bodo mnogi presenečeni in bodo rekli: “Kako čuden je tisti otrok! Drugačen je od drugih. Kako to, da vedno ljubi? Kako to, da ljubi vse? Kako to, da ljubi prvi?” In hoteli bodo izvedeti. Takrat vas bodo prosili za pojasnilo in vi jim boste povedali in šli bodo za vami. In tako se bo vaša revolucija ljubezni vedno bolj širila, vedno bolj, vedno bolj.

 

Matúš: Ciao, Chiara! Sem Matúš iz Slovaške.

Včasih se zgodi, da se z nekaterimi prijatelji pogovarjamo o Bogu. Mnogi pravijo, da ne verujejo, ker “ne vidijo in se ne dotaknejo”. In vendar vemo, da obstaja druga resničnost, drugi svet …
Ali bi nam lahko govorila o njem?

 

Chiara: Prav gotovo. Veste, da obstaja druga resničnost in obstaja drugi svet, svet, ki se ga ne dotikamo s temi rokami in ga ne vidimo s temi očmi, ampak ga vidimo in se ga dotikamo s čutili duše. Na primer: ko se začnete vsi ljubiti med seboj in vzpostavite tisti tok ljubezni, ki ga je Jezus hotel za vse nas, takrat se vzpostavlja med vami Jezusova navzočnost, ker je edinost. In ta navzočnost ni kar tako, to lahko poveste, ker ste izkusili: daje vam veselje, daje vam mir, daje vam luč; razumete, zakaj morate hoditi po tej poti ‒ ker je to ravna pot. Ta način gledanja in dotikanja vam daje gorečnost.
Ko pa se včasih zaradi majhne ‘razpoke’ ta edinost poruši in na neki način Jezusova duhovna navzočnost izgine, takrat čutite v sebi nekakšno dolgočasje in življenje nima več smisla ‒ novo življenje, s katerim ste začeli – in takrat takoj začnite znova.
Zato morate tudi druge naučiti, da delajo podobna doživetja, kot jih delate vi; ki so tako močna, tako lepa, tako nova, da vas hrabrijo, da nadaljujete kljub vsem težavam. To morate delati in mnogi se bodo tega naučili.
Veste, odrasli pravijo, da je življenje, v katerem čutimo in vidimo le s čutili duše, asketsko, mistično življenje. To sta dve težki besedi. ‘Asketsko’ pomeni, da je potrebno vse naše prizadevanje za to, da ljubimo; in ‘mistično’ pomeni, da izkusimo Božji dar, saj s čutili duše resnično vidimo, res se dotikamo.

 

Emmanuel: Ciao, Chiara. Sem Emmanuel iz Mehike.

V šoli smo izpostavljeni mnogim različnim idejam. Tudi učitelji vplivajo na nas s svojim mišljenjem in včasih smo zmedeni, ker ne razumemo več, kje je resnica. Vemo, da si tudi ti, ko si imela naša leta, hotela odkriti resnico.
Ali si uspela? Nam lahko poveš, kaj si naredila?

 

Chiara: Tako je bilo: iskala sem resnico zares na vso moč še v vaših letih, iskala sem jo, iskala v knjigah, predvsem v filozofskih knjigah, v tistih, iz katerih se boste učili, ko boste malo večji; iskala sem jo.
Hkrati sem bila dobra kristjanka, ker sem bila dobro vzgojena, in tako sem zelo pogosto prejemala evharistijo, evharističnega Jezusa. In v njej je navzoč ravno tisti Jezus, ki je rekel: “Jaz sem pot, resnica in življenje”. Tako sem rekla: “Kako to? Jaz iščem resnico v filozofiji, obstaja pa nekdo, ki pravi: ‘Jaz sem resnica’?” Tako sem se zaupala njegovi šoli, kjer je bil on učitelj. In on je kot učno knjigo uporabljal evangelij in učil me je živeti evangelij. To je popolnoma prenovilo moje življenje. Vidite tudi vse sadove, ki obstajajo, ne le moje, prav gotovo, a tudi sadove mnogih, ki tako živijo. Ne le to, ampak mi je razsvetlil tudi druge vede, na primer teologijo, filozofijo, sociologijo, psihologijo, vse druge vede v luči Boga, v luči Jezusa, ki je resnica.

 

Vir: www.centrochiaralubich.org