Po vsem svetu imajo Mladi za zedinjen svet veliko osebnih in skupinskih pobud v okviru projekta Zedinjen svet (PZS). Napisali so nekatere od številnih “delčkov bratstva” na veliko koncih sveta, kjer so navzoči. Za začetek je tukaj nekaj teh pobud:
Nova Zelandija »Vsak mesec opravljamo drugo socialno aktivnost. V naši deželi je veliko lepih plaž, namenjenih vsem: družinam, mladim in otrokom. Čeprav ljudje na splošno spoštujejo naravo, plaže niso vedno čiste. Stopili smo v stik z občino mesta Wellington, ki je sprejela našo iniciativo in nam dala vse potrebno za čistilno akcijo. S skupino Mladih za zedinjen svet smo se srečali neko popoldne z rokavicami in vrečami za smeti. Izbrana plaža je bila ena od najbolj obljudenih. Poleg tega da je bila to usluga za mesto, smo ustvarili veliko prijateljskih odnosov z mladimi, ki smo jih pritegnili v to iniciativo.«
»V Parizu smo organizirali solidarnostni večer takoj po cunamiju in jedrski nesreči v Fukušimi lani. Ta večer smo predstavili projekt Zedinjenega sveta in se prek spleta povezali z japonsko skupino Mladih za zedinjen svet. Povedali so nam, kaj so doživljali med to nesrečo, kako so pomagali ljudem okoli sebe. Bolj smo spoznali skupnost Gibanja na Japonskem in njihovo življenje. Nekateri naši prijatelji so ta večer odkrili pomen solidarnosti in veselje, ker so bili pritegnjeni v projekt bratstva. Zbrani denar smo poslali na Japonsko za njihovo lokalno skupnost.«
Siena (Italija). »Mojo mater (49 let) so morali odpeljati na prvo pomoč ob 11h zvečer. S sestro sva bili zaskrbljeni in žal nama je bilo, ker so naju nagovorili, da greva ven, tako da je bila mama sama. V bolnici je ob naju je sedel fant, zdelo se je, da bi rad govoril. Vprašale smo ga, zakaj je tam. Povedal je, da sumijo pri njegovi mami na srčno kap. Ko so nama dovolili, da vidiva najino mamo, sva odkrili, da je v isti sobi kot mama tega fanta. Tako sva lahko povedali novice njemu in možu, ki je sedel pred nama. Fant je vstopil v sobo in nama potem povedal novice o najini mami. Oče, ki je bil na začetku tiho, je začel govoriti z nama o svojem delu in o problemih, s katerimi se je srečeval. Po dveh urah in pol sta bili obe mami odpuščeni. Ko smo se poslovili, nama je fant rekel: ‘Prijetno je bilo z vama! Upam, da se še vidimo!’ Ni naju bilo več strah čakanja na prvi pomoči. Izkusili sva, da je mogoče premagati osebno bolečino, zaskrbljenost in stisko, tako da ljubimo tistega, ki je ob nas.«
Glolé (Slonokoščena obala). »Mlade mame, ki imajo majhne otroke, ne uspejo dovolj dobro delati na polju. Da bi si pomagale, so se domislile, da bi se izmenjavale pri varovanju otrok. Pred odhodom na delo pustijo otroke dvema, ki tisti dan ostaneta doma in pripravita hrano ter ostaneta z njimi, kolikor je potrebno. Po koncu dela vsaka mama pride po svojega otroka. V tej skupini mam je nastalo veliko medsebojno zaupanje.«
