Nadaljevanje tako imenovanega “Dnevnika iz Sirije”.
Kljub nevarnosti ostrostrelcev je želja po tem, da bi srečali prijatelje in življenje povrnili v normalne tire, močnejša, atentati in letala pa sejejo novo smrt in uničenje.
»Ko smo danes odšle v stari del mesta, da bi očistile hišo, seveda dobro oblečene, da nas ne bi zeblo, smo se pred tem dogovorile, za kaj bomo delale: Vse darujemo za mir, za edinost! Popoldne zazvoni na vratih. Odpremo: dve dekleti sta nam prinesli nekaj sladkarij (tistih tako dobrih arabskih sladic, ki jih dobro poznamo!) in nam pomagali slabo uro, potem sta šli delat v eno od mestnih četrti blizu letališča, ki je najbolj izpostavljeno napadom. Povesta nam: Zbudili sva se zelo žalostni in iz sms smo razbrale, da je bilo tako tudi za Suhair. Ko pa sva prišli k vam, so že pred vašimi vrati splahneli vsi občutki žalosti, čutiva se prerojeni!
Od dopoldneva slišimo topovske strele in letala so znova pogosto v zraku, a ne ves čas. Mesto živi v nenehnem strahu pred atentati, a ljudje nočejo podleči temu, hodijo v službo in študirajo, molijo. Tudi danes je bil nedaleč od nas atentat, v mestni četrti Maha. Zakaj ta absurd? Odgovor ni tako lahko najti, vsakič znova ga je treba poiskati v sebi, na dnu srca, v mislih, kjer je zelo jasen Jezusov krik na križu: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? In občasno uspemo samo ponavljati: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«
Dnevnik iz Sirije/5
Številni odhajajo zaradi negotovosti, pomanjkanja in lakote. Da bi odgovorile na prošnjo prijateljev iz Alepa, gremo na pot, da bi jim prinesle kruh.
»Včeraj zvečer smo odšle tudi me v grško pravoslavno cerkev k molitvi za edinost kristjanov. Dobro je bilo poskrbljeno za varnost, da bi zavarovali katoliške in pravoslavne škofe in vernike. Veseli in presenečeni so nas pozdravili, zadovoljni so bili, ker smo prišle.
Veliko pa jih hoče odpotovati in tudi Salma nam je to povedala prejšnji večer, ko nas je pozdravila. Čez nekaj tednov bo odšla v Arabske emirate k sestri, ki tam že leta dolgo živi z možem. Dela je vedno manj in tudi varno je vse manj, zato so starši bolj mirni, če bo živela zunaj države. Tudi tam hoče biti še naprej glasnica ljubezni in edinosti. Čim bolj si bomo prizadevale ohranjati stik z njo, vsaka čuti osebno odgovornost za prejeto evangeljsko sporočilo. Prav ljubezni manjka v svetu in vojna, ki divja med nami, jasno sporoča, kako nujna je poplava ljubezni, ki naj prodre v vsako stvar. Obisk se ni zamaknil kasno v noč.
Pascal in Murad sta že en teden v Kfarbu blizu Hame in kmalu bi morala priti do Alepa. Prinašata trideset paketov kruha, ki sta jih zbrala med prijatelji tega mesta, da bi jih prinesla ljudem, ki se že tedne borijo z lakoto. Hrano delijo tistim, ki nimajo ničesar, in izkušajo, da Božja previdnost poseže vmes v najbolj primernem trenutku.«
Vir: Città Nuova
