Trideset mladih in nekaj odraslih je preživelo drugačne počitnice: življenje, delo in počitek z ljudmi v vasici na severu Argentine. video
Cristian: Letos so me povabili na drugačne počitnice, predlog je bil “počitnice – sožitje – delitev z ljudmi tistega kraja” v vasici na severu Argentine.
Ne da bi kaj dosti vedel, kaj bom delal in kje, sem potrdil svoj prihod. Tako smo prispeli v vasico EL Espinal s tristo prebivalci. Obkrožajo jo reke, griči, ljudje so zelo preprosti: kmetje, poljedelci in predilke.
Sol Wamba: Bilo nas je kakih trideset mladih, tudi fokolarine in fokolarini, in smo bili s to skupnostjo, da bi z njo nekaj dni živeli in delili vse.
Magui: Z njimi smo imeli različne aktivnosti, vključili smo se v njihovo vsakodnevno delo. Skupaj smo delali na plantažah tobaka, obdelovali med in kuhali “tortillo”. Nekaj dni smo imeli mašo, druge dneve smo pripravili besedno bogoslužje za vso skupnost.
Predstavili smo zlato pravilo s prizorčkom, v katerem smo pokazali, kako ga živeti v vsakdanjih okoliščinah.
Ena od najlepših stvari je bilo graditi vsako stvar v edinosti. Ni bilo vnaprej pripravljenega programa, ampak smo izhajali iz potreb ljudi tega kraja in vsak dan pripravljali posamezne aktivnosti.
Cristian: Ker so bile to naše počitnice, smo počivali sredi narave. Počitek smo izkoristili za boljše spoznavanje med seboj, za pogovor, igrali nogomet, gledali film, jahali konja. Nehote smo krepili edinost med nami in ta edinost se je širila na druge.
Nepredvidene stvari, ki so se dogajale, kot na primer dež, pomanjkanje elektrike in plina, so nam pomagale vstopiti v resničnost kraja in lahko smo konkretno ljubili.
Vsako srečanje s kom iz tega kraja je bila priložnost, da smo spoznavali njihove zgodbe, veselje, bolečine in počasi so uspeli povedati z besedami svoje najgloblje izkušnje, rane in te so se skoraj nehote ob našem preprostem poslušanju začele celiti. Hkrati smo se mi učili z njimi in od njih, predvsem iz njihove preprostosti in odkritosrčnosti.
Joaquín: To so bili neverjetni dnevi, zelo lepi dnevi s skupnostjo, kako nas je sprejela. Biti tu je velik izziv in zelo si želim še priti.
Mercedes: Bila je izkušnja, ki je do zdaj še nisem doživela, odprla sem se s srcem, šla iz sebe, ker sem plaha in občasno ne znam iti drugemu naproti.
Diego: Skupno življenje med nami je bilo kot mariapoli, med nami ni bilo nalepk.
Carla: Zame je bilo ponovno srečanje z Bogom v ljudeh, z Bogom preko edinosti in tudi z Bogom preko majhnih dejanj in preko narave.
Magui: Že ob vrnitvi domov in s pomočjo družbenih mrež še naprej delimo z njimi na daljavo vsakdanje življenje. Ta izkušnja je pomenila za nas učiti se, graditi in kontemplirati edinost. In na novo odkriti, če merimo na edinost, vse drugo je dar.
Cristian: Živjo! Hvala! (ploskanje)
