To je skupnost Gibanja fokolarov v Dubaju in priložnost za srečanje je prestop na potovanju predsednice Marie Voce in sopredsednika Jesusa Morana v Indijo.

Med več stotimi skupnostmi, ki so se v letih oblikovale na vseh koncih sveta zaradi duhovnosti Gibanja, je brez dvoma skupnost iz Združenih arabskih emiratov izvirna in enkratna. V tej skupini so namreč ljudje, od katerih ni nihče državljan te države. To so osebe, pogosto cele družine, ki so zaradi zaposlitve prišle sem iz različnih držav Azije ali Bližnjega vzhoda, pa tudi iz Evrope in Latinske Amerike. Ko bodo njihove pogodbe potekle, bodo zapustili to deželo. Tujci predstavljajo namreč skoraj 90 odstotkov prebivalstva, ki niso stalno naseljeni, in skupina iz Gibanja spada v ta del prebivalstva dežele.
V enem od hotelov te svetovne prestolnice denarja je očitno, kaj je v nekaj desetletjih nastalo iz dobička od nafte. Puščava je postala moderna metropola s futuristično arhitekturo. Tu se je 15. januarja srečalo kakih osemdeset ljudi azijskih in tudi iz drugih držav: Filipinov, Indije, Pakistana, Egipta, Sirije, Jordanije, Libanona, Palestine in še iz Brazilije in Italije. Tudi po poklicu in zaposlitvi so bili zelo različni: gradbeniki, uslužbenka na ambasadi, učitelji in profesorji v srednjih šolah, medicinska sestra, informatiki, raziskovalci, a tudi taki, ki opravljajo bolj preprosta dela. Nekateri so tu leta dolgo, odraščali so v tem svetu in doživeli njegov hiter razvoj, drugi so šele prišli zaradi zaposlitve, a so kmalu morali na hitro poiskati novo zaposlitev, da so lahko ostali. Otroci nekaterih so se tu rodili, drugi bodo kmalu odšli. Ljudje se priselijo zaradi slabega materialnega stanja v svojih domovinah ali preprosto zato, da bi lahko zagotovili otrokom boljšo prihodnost z zaslužkom, ki si ga ne bi mogli privoščiti doma. To je zapleteno stanje, kjer je središče vsega delo, in to v svetu, ki je v vrhu porabništva.
Kristjani se srečujejo po jezikovnih skupinah in državah, od koder prihajajo. V cerkvah v Dubaju se srečujejo vsak petek, ker je to muslimanski praznik.
Srečanje se je zgodilo zaradi postanka Marie Voce in Jesúsa Morána na poti v Indijo, saj sta se želela srečati s to izvirno skupnostjo. Dopoldne je hitro minilo ob predstaviti zgodovine prisotnosti članov Gibanja tukaj za krajši ali daljši čas, obiskovali so jih tudi fokolarini iz Pakistana, Indije, s Filipinov ali drugih držav Bližnjega vzhoda. Zatem nekaj izkušenj, iz katerih je spoznati, kako živijo v tem navideznem raju prevlade porabništva, daleč od svoje kulture, in zato v nevarnosti, da bi jih vsrkala miselnost udobnosti, zaslužka in interesov. Pogosto so opustili življenje mladih dni, ki ga je navdihovala občestvena duhovnost, potem pa so nepričakovano in v trenutkih velikih težav spet srečali brate in sestre, ki živijo po karizmi Chiare Lubich. Govorili so o težavah na delovnem mestu, a tudi o tveganju za družine, ki so v stiski zaradi osamljenosti in oddaljenosti od doma in izgube vrednot zaradi pretiranega porabništva. Kljub vsemu se na tem koncu sveta skupina oseb še naprej srečuje ob Besedi življenja ali v župnijah v imenu duha Gibanja.
Zatem še pogovor z Mario Voce in Jesúsom Moránom, katerega glavna tema so bili izzivi in stiske, tveganja in nuja po živi skupnosti, ki zna biti zibelka vrednot občestva, bratstva in evangeljske zmernosti. Predsednica in sopredsednik Gibanja sta spomnila na prve krščanske skupnosti, ki so živele v velikem rimskem cesarstvu, in na to, kako uspejo kristjani obstati pred laskanjem tega sveta, zahvaljujoč svojim skupnostim, čeprav so te majhne. Večkrat so omenili podobo puščavskega cvetja. Ob tem so spomnili, da je sama Chiara v devetdesetih letih tej podobi primerjala prve osebe iz Gibanja, ki so se preselili v Združene arabske emirate. Poleg potrebe po zagotavljanju prvenstva ljubezni v okolju, za katerega so na prvem mestu čisto druge stvari – najvišji nebotičnik na svetu, vodometi z najvišjim vodnim curkom, čim več komercialnih centrov −, so govorili tudi o tem, da je treba biti zasidrani v sedanjost. Ob koncu pogovora je Maria Voce dejala, da je nujno tako. Država dolgoročno ne zagotavlja ničesar. Pogodbe se lahko končajo, zaradi finančne igre lahko marsikdo izgubi službo. Zato so pomembne globoke korenine tudi za tiste, ki bodo prišli, in morda teh, ki so danes tu, takrat ne bo več. Ta skupnost mora biti živa.
Ob koncu dopoldneva je bilo videti ganjene obraze, a tudi veselje in navdušenje, ker so našli ali znova našli svojo duhovno družino in se zavedeli, da so tudi tukaj del te velike svetovne družine.