
Ganjenost, ki jo je sprožilo pogumno in neobičajno dejanje odpovedi funkciji rimskega škofa Benedikta XVI., prepušča prostor bolj ali manj dobro premišljenim in razumnim odzivom. Posebne pozornosti so bila deležna ugibanja, kdo bo novi papež in kaj bo delal Benedikt XVI., ko bo znova Joseph Ratzinger.
V uredništvo sem prejel elektronsko pošto iz Bratislave, pisal mi je slovaški župnik, ki sem ga spoznal, ko je študiral v Rimu. V pristnem evangeljskem duhu mi je pisal, kako vesel je, ker »bosta lahko oba papeža skupaj živela evangeljski stavek: ‘Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi’ (Mt 18,20). In dodal: »Papež Benedikt XVI. bo upokojen in bo ostal v Vatikanu, novi papež pa bo v istem Vatikanu opravljal svoje poslanstvo. Kakšna sila!«
Res je, na to nisem pomislil! Zakaj si ne bi mogli predstavljati, da gre novi papež pred pomembno odločitvijo iz apostolske palače, prehodi nekaj sto metrov do klavzure, potrka na vrata, vstopi, sede v sprejemnico v polsenci, v ozadju igra Mozartova glasba, in se začne pogovarjati s svojim predhodnikom, ga prosi za nasvet na štiri oči, brez tajnikov in spremljevalcev? Tako bosta lahko v medsebojni ljubezni, kakor o njej govori evangelij, ki ga oba ljubita, priklicala navzočnost Jezusa med njima in prejela od njega odgovor, s katerim se bosta strinjala oba in bo učinkovit. Če verjamemo evangeliju, zakaj to ne bi bilo mogoče?
Michele Zanzucchi
Vir: www.cittanuova.it