Smo v času, ko potekajo po vsem svetu, pri nas je bil na začetku julija, mariapoliji: življenjska izkušnja, ki se ponovi vsako leto. Odkritje in veselje v pripovedi nekoga, ki je prvič prišel na mariapoli v Esmeraldi v Ekvadorju.
»Prvega praznika, prvega potovanja, prvega dogovora, prvega plesa … ne pozabimo nikoli! Taki dogodki v spominu vzbudijo ganjenost in prav to se mi dogaja ob spominu na moj prvi mariapoli, ki se je pravkar končal.
Povabil me je dober prijatelj in kljub dvomom in negotovosti sem se odločil priti. Ko sem prišel v Esmeraldas – v tem mestu živijo večinoma potomci iz Afrike s posebno tradicijo, kuhinjo in ritmi – sem od 350 udeležencev mariapolija poznal morda deset ljudi, zato sem se počutil popolnega tujca.
Sobo sem delil z dvema neznancema, upal sem, da ne bosta smrčala, potem sem se udeleževal srečanj v dvorani, okroglih miz, torej srečanj z ljudmi, s katerimi se nikoli prej nisem srečal. Ko sem poslušal njihove pripovedi o njihovih sanjah in načinu, kako so prišli do svoje sreče in osrečili bližnje, sem začutil zaupanje, ki sem ga potreboval, da sem začel tudi sam pripovedovati o sebi.
Med raznimi meditacijami me je najbolj prevzela tista o pismu, ki ga je napisal Janez Pavel II. Chiari, v katerem je vabil člane Gibanja, naj bodo “apostoli dialoga”. Kako to uresničiti? Tako da se odpiramo bližnjemu. Na misel mi je prišel moj oče, ki bo kmalu imel 85 let in ostaja vedno bolj brez prijateljev, ker so že v nebesih. Razumel sem, da sem lahko njegov prijatelj, da poslušam to, kar ga zanima: z njim ne morem govoriti o I-padu ali spletu, a ga kljub temu lahko ljubim in sem več časa z njim.
Naslov mariapolija je bil: “Drugi pred menoj je drugi jaz”. Zelo močno je bilo, ko smo obiskali zapornice v ženskem zaporu, kjer sem premagal številne predsodke in ravnodušnost ter odkril, da vedno lahko kaj podarimo, in to je ljubezen.
Toda mariapoli ni bil samo zavzemanje in meditacije, na večeru talentov, ko je vsak podaril svoje umetniške talente, sem se zabaval kot redkokdaj. Imeli smo čudovito mašo v afriškem slogu: natančna predstavitev veselja v naših srcih, ko smo deležni srečanja z Bogom.
Ko sem se vrnil v svoje mesto, je bilo moje srce – čeprav sem bil zelo lačen, ker nisem uspel jesti znane tradicionalne hrane na osnovi ribe – polno ljubezni. Rečeno je bilo, da se mariapoli začne, ko se vrnemo domov, v naše vsakdanje življenje. Zato sem si prizadeval živeti to, kar sem se naučil, posebej, da sem gledal Jezusa v številnih bratih, s katerimi sem imel stike čez dan.
Zagotovim lahko, da je bil mariapoli v Esmeraldasu moj prvi, a prav gotovo ne zadnji mariapoli.«
Za informacije o mariapolih po svetu vpišite: www.focolare.org/mariapolis
