Let’s bridge
Budimpešta, 1. septembra 2012
NAGOVOR EMMAUS
Predrage in predragi,
kako ganjena sem, ko vas gledam od tu! Ko vidim to množico mladih in ko se zavedam, da od mene pričakujete besedo, sporočilo, popotnico.
Prvo, kar bi vam rada rekla, je: HVALA!
Hvala, ker ste sprejeli vabilo in ste prišli z vseh koncev sveta sem, v Budimpešto, da bi skupaj gradili mostove bratstva in miru!
Hvala, ker ste se spoprijeli s težavami in z žrtvami, da bi samim sebi in vsem pričali, da se mladi znate popolnoma podariti za vreden cilj.
In jaz, kdo sem jaz, da bi vam še kaj rekla?
Res ne bi imela poguma odpreti ust, če ne bi razumela, da vam lahko spregovorim v imenu velikega ideala vesoljnega bratstva, ki ga živim od svojih mladih let in ki je zame zdaj, ko imam sive lase, še bolj živ in močan in zahteven kot kdaj prej.
Ko potujem po svetu, spoznavam mlade od včeraj in danes; priča sem družbenim spremembam, v katerih živite mladi, razpadanju številnih gotovosti, trpljenju zaradi tega, ker ni zaposlitev, ker mladi nimate niti časa in ne prostorov za zbiranje, ampak imate samo prazen hrup diskotek ali norega divjanja z motorji … In vse to se hitro dogaja, nenehno spreminja in se zdi skoraj nemogoče najti kakšno oporo, ki ne bi popustila, ali se vzpeti na stopnico, ki se ne bi majala. Priča sem rasti generacije, ki se boji. Boji se zavajanj in boji se razočaranj, boji se dati kaj sebe, da ne bi ostala izigrana; boji se, da bo ostala neslišana, čeprav sredi množice.
Toda srečala sem se tudi s številnimi mladimi, z mnogimi med vami, ki se kljub temu zavedajo, da so za gradnjo bolj zedinjenega sveta potrebne v prvi vrsti spremembe v sebi in zato korenite izbire. In delajo tako. Ko odkrivajo, da so bratje, da so si blizu in so solidarni kljub in včasih ravno zahvaljujoč razlikam in različnostim, ustvarjajo prave prijateljske odnose, izničujejo težke okoliščine in spreminjajo ozračje okoli sebe s tem, da izhajajo iz dejanj v vsakdanjem življenju, iz odgovornosti, ki jih sprejemajo in tako dozorevajo in se množijo: to sta ne in da, ki ju zmorejo izgovarjati dan za dnem.
In prav ta generacija mi je zdaj zelo pri srcu in njej bi rada pomagala, da bi dvignila pogled navzgor.
Da, vsem vam pravim: glejte navzgor. Glejte daleč in tam boste odkrili gotovo oporo. Glejte na Ljubezen, ki je Bog. On vas edini ne bo razočaral. V veselju in bolečini bo samo on dal trdnost vašemu življenju. Prišle bodo tudi nevihte, a ne bodo niti za las premaknile nekoga, ki je izbral, da bo z njim, na njegovi strani. Postavite se na njegovo stran, prizadevajte si gledati na stvari in svet z njegovimi očmi in tako boste trdni stebri novih mostov, po katerih boste hodili gotovi in srečni in mnogi drugi bodo šli za vami.
In ne bojte se! Bodite to, kar ste, in osebno vstopajte v družbo, ko dajete na razpolago velikim in malim vašo osebnost, vašo strokovnost in vaše talente. Vaš prispevek je enkraten, neponovljiv in drugačen od prispevka odraslih.
Jaz, mi, generacija, ki je pred vami, gleda z zaupanjem na vas in na vse, kar ste in kar delate. Imejte tudi vi prav tako zaupanje.
Problemi sveta okoli nas so za nas potrebe, ki jih je treba zadovoljiti, zahteve po pravičnosti, resnici in ljubezni. V idealih, ki ste jih danes delili, in v moči, ki ste jo danes izkusili, boste našli vse odgovore. Velikodušno jih delite, začnite tako, da si na vso moč prizadevate uresničevati velike in dobre projekte, s katerimi ste začeli in zaradi katerih sem zelo zadovoljna.
Poklicani ste, da se použivate za nekaj zelo velikega, da pustite za seboj sled nesmrtnosti.
Zato je treba takoj začeti delovati, ne čakati in ne se ustavljati.
Genfest, čeprav lep in velik, je nekaj majhnega pred potrebami človeštva. Kaj je 12.000 mladih pred dvema milijardama mladih na svetu?! In vendar: če se bo spremenilo srce vas, ki ste tukaj, se bo začel spreminjati svet. In srce se bo spremenilo, če bo vanj prodirala edina vrednota, ki jo vsi mladi na vseh zemljepisnih širinah priznavajo kot najpomembnejšo: ljubezen! Zato začnite konkretno ljubiti.
Prvi korak ni v velikih akcijah, ampak v majhnih dejanjih ljubezni, ki življenje delajo veliko in so zmožna spreminjati svet in vplivati na družbo. Brez bojazni, da je treba storiti kdo ve kaj, ampak biti blizu človeku, ki gre mimo nas. To pomeni ljubiti blagajničarko v trgovini, poskrbeti za reveža, ki prosi kaj od nas, naučiti se postiljati posteljo iz ljubezni do sostanovalca, pomivati posodo iz ljubezni do tistega, ki bo jedel za nami …
In ne dovolite, da bi izginili mostovi, ki smo jih zgradili danes.
Prvi most je bil zgrajen prav med vsemi vami. Vi ste se vzpeli nanj in prav gotovo ga nočete več zapustiti. Skupaj ste zgradili kos zedinjenega sveta in zdaj vsak nosi v sebi moč te izkušnje, tako tisti, ki je je bil deležen že prej, kot tisti, ki je prišel v stik z njo šele danes. Zdaj je nekaj novega!
Tako se lahko izlije iz te športne dvorane ena sama reka ljubezni.
Maksimiljan Kolbe – velika priča ljubezni, ki je dal svoje življenje namesto sotovariša v koncentracijskem taborišču – je govoril: »Samo ljubezen je ustvarjalna!«
In Chiara nam je ponavljala, »da svet potrebuje dodatno dušo, potrebuje dodatek ljubezni. To mu moramo prinesti mi.«
Zato pogum! Vsi zedinjeni v tej prelepi pustolovščini!
