Zgodba patra Justina, ki je sprejel “nekdanje sovražnike” (muslimane) v svojo župnijo, pripravljen tudi sam umreti, da bi jih rešil pred maščevanjem krščanskih in animističnih skrajnih sil z imenom “anti-balaka”
To se dogaja v Srednjeafriški republiki, niti 200 km od meje s Kamerunom.
V tej državi že leta dolgo divja krvava civilna vojna, v zadnjem času pa je krščanska večina z animisti znova imela v rokah vso državo, saj se hočejo maščevati za prestano nasilje. Niso se ustavili pred ničemer in nikomer. Toliko manj pred patrom Justinom, mladim katoliškim duhovnikom iz župnije svetih mučencev v Carnotu v Ugandi, istem mestu, v katerem je med vladanjem upornikov milice Seleka župnik podpiral in branil kristjane, ki so jih zatirali muslimanski uporniki.
Pater Justin pripoveduje:
»Ko so skrajni kristjani in animisti (anti-balaka) v Srednjeafriški republiki obrnili situacijo na glavo, potem ko so obvladovali večino države, je bil njihov namen uničiti muslimane in se tako maščevati za vse nasilje, ki so ga prestali v preteklosti zaradi muslimanskih upornikov. Kdor je uspel, je pobegnil, ostali muslimani so se zatekli k meni. Odprl sem vrata svoje župnije in jih sprejel. Takoj sem o tem obvestil škofa, ki je podprl to ravnanje. Ko so krščanski in animistični uporniki izvedeli, da ščitim muslimane, so me nameravali ubiti. Večkrat so hoteli od mene, naj muslimanom ne dajem zavetja, a sem vedno odklonil in se trudil začeti s pogajanjem. Nazadnje so se odločili, da bodo zažgali cerkev in tako ubili vse.«
Pater Justin, zakaj ste sprejeli muslimanske begunce in s tem tvegali življenje?
»Sem kristjan in duhovnik: to je razlog. Biti duhovnik zame pomeni hoditi za Kristusom in kot Kristus biti pripravljen na vse iz ljubezni ‒ do tega, da bi dal življenje za druge. Trudim se živeti evangelij po svoji veri tako, da postavljam v prakso zapovedi: ljubiti Boga, ljubiti bližnjega, ljubiti tudi sovražnika. Zato sem sprejel muslimane: v imenu svoje vere. Ko so bili v preteklosti na oblasti, sem tudi jaz – kot mnogi – trpel in izgubil vse. Toda takrat je Bog zahteval od mene, da ljubim svoje sovražnike in to sem uspel zahvaljujoč luči karizme edinosti, ki jo je prinesla Chiara Lubich. Ona je bistvenega pomena v zgodbi mojega poklica.«
Kaj se je zgodilo, ko so prišli uporniki “anti-balaka”?
»Imeli so me za izdajalca, ker sem branil muslimane, ki so nam povzročili zlo. Ko sem odbil, da bi jim jih izročil, so si preskrbeli 40 litrov bencina in so nam dali dan in uro z ultimatom: če ne bi izročil muslimanov, bi zažgali cerkev in vse nas.«
Kdo je bil z vami poleg beguncev?
»Na začetku sem bil sam, ker ni bilo mojih sobratov. Ko so izvedeli, kaj se dogaja, so prihiteli z namenom, da me odpeljejo. To je bilo zame zelo težko, ker bi odhod pomenil zapustiti kakih 2000 ljudi v rokah upornikov, ki so jih hoteli ubiti. Ostati je pomenilo biti pripravljen, da bom pokončan skupaj z muslimani. Tedaj mi je prišlo na misel vprašanja: Kaj bi storila Chiara Lubich na mojem mestu? Kaj bi storili drugi odgovorni za gibanje, s katerimi leta dolgo poglabljam občestveno duhovnost? Pomislil sem, da bi dali življenje za begunce v cerkvi. Razumel sem, da Bog hoče od mene, naj dam najpomembnejšo stvar, ki jo imam: svoje življenje. Tako sem se kljub obilnim solzam, ki so mi prihajale, odločil, da ostanem, in prosil sem sobrate, naj odidejo, še prej pa naj mi omogočijo, da na hitro napišem svojo oporoko …«
Kaj se je potem zgodilo?
»Med pisanjem mi je eden od sobratov rekel: “Ne morem te pustiti, ostanem s teboj!” Čez nekaj časa še drugi, vsi trije so se odločili ostati. V čakanju na upornike smo se pogledali s solzami v očeh, vsak je v sebi molil. Storil sem vse, kar je bilo mogoče. Obvestil sem vlado, vojsko, a nič se ni zgodilo. Nenadoma pa je zazvonil moj telefon. Bil je poveljnik vojske Afriške zveze, ki je bil v Srednjeafriški republiki zaradi varnosti države. Izvedel je, kaj se dogaja, in opozoril me je, da bodo šli mimo našega mesta vojaki, namenjeni na fronto. Odšel sem jim naproti, da bi jih prosil za pomoč in skupaj smo se vrnili v župnijo 17 minut pred prihodom upornikov.«
So se bojevali?
»Da, bil se je boj med uporniki in vojsko. Toda vojaki, ki so nas ščitili, so bili močnejši in tako se je vse umirilo. Počasi počasi smo uspeli poslati del beguncev v Kamerun in zdaj jih je ostalo v župniji še kakih 800 do 900, a varujejo jih vojaki.«
Kaj bi radi sporočili kristjanom, ki so vas hoteli ubiti?
»Naša vera zahteva od nas, da odpuščamo in da vedno ljubimo, tudi sovražnike. “Ni miru brez odpuščanja in ni odpuščanja brez pravičnosti”, je govoril Janez Pavel II. Če torej hočemo mir na zemlji in po vsem svetu, moramo odpustiti in spodbujati spravo. Vsi smo Božji otroci, poklicani živeti skupaj, in sicer kjer koli. Priti mora do odpuščanja in sprave. Potem bo prišla tudi pravičnost. To bi rekel tudi vsem, ki živijo v drugih državah, v katerih so vojne: v Sveti deželi, Iraku, Siriji … In mogočnim, ki so s svojimi sebičnimi interesi za temi spopadi in jih prikazujejo kot vojne zaradi vere ‒ njim bi rekel, naj bolj spoštujejo ljudi in življenje. Vsem delavcem za mir bi rekel, naj nikoli ne izgubijo upanja in naj še naprej trudijo, da bi prišli do miru.«
Vir: Citta Nuova
