Morda nič ne razloži bolje izkušnje fokolarin na začetkih gibanja – to je: živeti, kakor so se hitro naučile povedati, »z Jezusom med seboj« –, kot besede učencev po srečanju z vstalim Gospodom v Emavsu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32).Jezus je vedno Jezus in čeprav je navzoč samo duhovno, razlaga Pisma in gori v srcu njegova ljubezen: življenje. Zato z brezmejnim hrepenenjem rečemo, ko smo ga spoznali: »Ostani z nami, kajti proti večeru gre« (prim. Lk 27,29).
Izkušnja učencev na poti v Emavs je bistvenega pomena za vse, ki živijo duhovnost edinosti. Nič nima vrednosti v Gibanju fokolarov, če si neprenehoma ne prizadevamo za navzočnost, ki jo je Jezus obljubil med svojimi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20), navzočnost, ki poživlja, ki širi obzorja, ki nas tolaži in spodbuja, da živimo za ljubezen in resnico.
Chiara je zapisala: »Ker smo živele medsebojno ljubezen, smo v svojem življenju zaznale novo gotovost, bile smo bolj odločne, življenje je bilo bolj polno. Kako to? Takoj je bilo jasno: po tej ljubezni so se uresničevale med nami Jezusove besede: ‘Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu (to je v moji ljubezni), tam sem sredi med njimi’ (Mt 18,20). Jezus se je pridružil naši skupini tiho, kot nevidni brat. Tako je bil vir ljubezni in luči tam, med nami. Nismo ga več hotele izgubiti. Bolje smo razumele, kdaj je njegova navzočnost zaradi naših slabosti izginila.
Vendar se tedaj nismo hotele vrniti v svet, ki smo ga zapustile. Izkušnja Jezusa med nami je bila preveč močna, da bi nas lahko pritegnile ničevosti sveta, saj je kazala, kako skrajen nič so. Kakor brodolomec grabi za kar koli, da bi se le lahko rešil, smo tudi me iskale vse mogoče metode, ki nam jih je svetoval evangelij, da bi se znova sestavila razbita edinost. In kakor dve prekrižani poleni hranita ogenj in se sami použivata, tako je bilo treba, če smo hotele, da bi živele v stalni navzočnosti Jezusa med nami, živeti vsak trenutek vse kreposti (potrpežljivost, previdnost, krotkost, uboštvo, čistost), ki so potrebne, da nadnaravna edinost z brati nikoli ne bi izginila. Razumele smo, da Jezus med nami ni prišel enkrat za vselej, kajti Jezus je življenje, je dinamičnost (…).
‘Kjer sta dva ali jih je več’: te božje in skrivnostne besede so se nam pogosto udejanjene zdele čudovite. Kjer sta dva ali jih je več … in Jezus ne pove, kdo. Ostaja anonimen. Kjer sta dva ali jih je več … kdor koli je že: dva ali več skesanih grešnikov, ki se zedinijo v njegovem imenu; dve ali več deklet, kakor smo bile me; dva – odrasel in otrok … Kjer sta dva ali jih je več … Ko smo to živele, so se rušile ovire na vseh področjih. Kjer sta dva ali jih je več … iz različnih domovin. Podirali so se nacionalizmi. Kjer sta dva ali jih je več … različnih ras. In rušil se je rasizem. Kjer sta dva ali jih je več … tudi med ljudmi, ki so od vedno na nasprotnem bregu zaradi kulture, družbenega razreda, starosti … Vsi so se lahko, še več, so se morali združiti v Kristusovem imenu (…).
Jezus med nami: to je bila izjemna izkušnja. Njegova navzočnost je obilno poplačala vsako opravljeno žrtev, opravičila je vsak naš korak na tej poti do njega in zaradi njega, dajala je pravi pomen stvarem, okoliščinam, olajšala bolečine, umirila pretirano veselje. Kdor koli med nami je brez razmišljanja verjel njegovim besedam z zanosom otroka in jih je živel, je užival v teh vnaprejšnjih nebesih – in to je Božje kraljestvo med ljudmi, zedinjenimi v njegovem imenu.«
