Rocca di Papa, 18. aprila 2002
(video posnetek odlomka s pogovora Chiare Lubich s Sandro Hoggett – Charisma Production)
Sandra: Ne moremo biti vedno srečni. Življenje ni tako urejeno. Kako Vas je v trenutkih trpljenja podpiral Vaš ženin, Bog?
Chiara: Nisem se poročila s poveličanim Jezusom, poročila sem se s križanim in z zapuščenim Jezusom, torej je tako: ko se srečam z bolečino, se srečam z njim. Zakaj? Zaradi tega: Božja Beseda, druga božja oseba, si je pri učlovečenju privzela človeško naravo z vsemi njenimi omejenostmi, z vsemi slabostmi, z vsemi razdeljenostmi, vse si je privzela. Privzela si je tudi naše grehe, da bi mogla Bogu zadostiti namesto nas. Jezus je nase prevzel vsako našo težavo. Torej moramo vsakič, ko se srečamo z bolečino, za njo odkrivati njegov lik, njegovo obličje, ker si je privzel našo težavo.
Zato vsakič, ko se srečamo z ločenostjo med Cerkvami, z ločitvami v družinah, v šolah, vidimo njega in namesto da bi se oddaljili, mu gremo naproti, ker smo se poročili z njim, ker ljubimo njega. Tudi tisti, ki je že poročen človeško govoreč, se poroči z zapuščenim Kristusom, da bi mogel premagati bridkost in bridkost je mogoče premagati, je mogoče premagati, ker nas je on tega naučil. Zavpil je: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« In takoj zatem: »V tvoje roke …« Premagal je in uči tudi nas: ko se pojavi bolečina, moramo stopiti onkraj, reči: »Da, da, hočem jo: to si ti, si ti, prav ti, tebe hočem«. In če to dobro naredimo in potem nadaljujemo z življenjem, bolečina izgine, bolečina izgine. To je alkimija, božja alkimija, kajti Zapuščenega, Križanega, nadomesti v nas Vstali z vsemi darovi Duha, zato nastopita veselje, mir …
To je vsakodnevna izkušnja vseh naših, tudi otrok, mladine, vseh. Tako je mogoče osvojiti svet. Povsod naletimo na ovire, a če ovira postane odskočna deska, poletimo. Sicer ostanemo na mestu.
