Ob bližanju velikonočnim praznikom še eno premišljevanje, ki nam lahko pomaga biti luč za vse okoli nas.Prebiti temine in razsvetljevati osebe, okoliščine, vsakdanje dogodke tako, da gledamo na izvir tega sija.
Apostoli so se prestrašili: njihovega učitelja bodo njegovi sovražniki porazili. Njihova upanja so se razblinila: nič več funkcij, oblasti, bogastva … Se še izplača nadaljevati z njim?
Jezus je neomajen , usmerjen je v Jeruzalem in nihče ga ne more pregovoriti: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8,34).
Toda noče pustiti vtisa, da je križ zadnja beseda, da je na zemlji samo dolina solz, da je njegov projekt destilirani mazohizem. Zato se vzpne iz doline (solz) na goro, na kateri sije sonce: to je on. Ni razsvetljen od zunanje luči, on je izvir luči. Rekel je: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12). S seboj je imel tri priče, kot običajno Petra, Jakoba in Janeza, ki se znova prepričajo o njegovi veličini in hočejo ostati z njim za vedno, ker je prelepo!
Niso razumeli, da ta luč ni zato, da bi bili usmerjeni vase, ampak da bi razsvetlili druge. Sicer ugasne. Odkrivati jo morajo v sebi, potegniti iz največjih globin svoje biti, kjer jo je on skril. Ko ga bodo poslušali, bodo postali kot on, ljubljeni Sin, in uresničili svojo pravo identiteto. Ne morejo ostati za stalno na gori, vrniti se morajo po poti do Jeruzalema, a so spremenjeni. Ker se zavedajo: kakor je svetilko treba postaviti višje, da bi svetila, tako mora biti Luč dvignjena na križ, da bi razpršila temine.
Tedaj so Jezusove besede logične in ne vzbujajo strahu, ravno nasprotno: »(Tudi) vi ste luč sveta« (Mt 5,14).
Toda noče pustiti vtisa, da je križ zadnja beseda, da je na zemlji samo dolina solz, da je njegov projekt destilirani mazohizem. Zato se vzpne iz doline (solz) na goro, na kateri sije sonce: to je on. Ni razsvetljen od zunanje luči, on je izvir luči. Rekel je: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12). S seboj je imel tri priče, kot običajno Petra, Jakoba in Janeza, ki se znova prepričajo o njegovi veličini in hočejo ostati z njim za vedno, ker je prelepo!
Niso razumeli, da ta luč ni zato, da bi bili usmerjeni vase, ampak da bi razsvetlili druge. Sicer ugasne. Odkrivati jo morajo v sebi, potegniti iz največjih globin svoje biti, kjer jo je on skril. Ko ga bodo poslušali, bodo postali kot on, ljubljeni Sin, in uresničili svojo pravo identiteto. Ne morejo ostati za stalno na gori, vrniti se morajo po poti do Jeruzalema, a so spremenjeni. Ker se zavedajo: kakor je svetilko treba postaviti višje, da bi svetila, tako mora biti Luč dvignjena na križ, da bi razpršila temine.
Tedaj so Jezusove besede logične in ne vzbujajo strahu, ravno nasprotno: »(Tudi) vi ste luč sveta« (Mt 5,14).
Costanzo Donegana
Vir: Città Nuova
Vir: Città Nuova
