19. septembra je duhovnik João Baptista Zattera – prvi Brazilec, ki je spoznal duha Gibanja fokolarov – v starosti 96 let odšel s te zemlje. Rodil se je 8. maja 1915. V spomin nanj bomo njegovo dolgo življenje obudili z odlomki iz njegovih zapisov in s pričevanji tistih, ki so ga dobro poznali .
Tisti, ki pripravlja pot – João Baptista Zattera se je prvi iz Brazilije srečal z Idealom edinosti. To je bilo leta 1956. Tedaj je imel 41 let, poučeval je socialno etiko v mestu Pelotas na skrajnem jugu države. Dobro je zaslužil in cenili so ga, a njegove besede prikažejo drugačno stanje: »V sebi pa sem bil prazen, obhajal sem evharistijo brez duše. Skrbel sem za veliko stvari in se vedno bolj utapljal v knjigah. Spraševal sem se: Kje je prva krščanska skupnost, v kateri so bili vsi enega srca in ene duše?«
Sodelavec mu je pripovedoval o mladih iz Italije, ki dobesedno živijo evangelij kot prvi kristjani. Z dovoljenjem škofa je don Zattera odpotoval, da bi jih spoznal. Tako pripoveduje: »Vtis je bil zelo močan. Končno sem našel biser, ki sem ga iskal!« Nekaj tednov preživi v moškem fokolaru v Rimu in odkriva stebre duhovnosti edinosti. Razume, da ni dovolj poznati evangelij, da ga je treba konkretizirati. To se učimo skupaj tako, da padamo in se znova dvignemo. Ob vrnitvi v domovino je druga oseba. »Začel sem živeti,« pripoveduje, »kot otrok na novo občestvo s škofom, s sodelavci in študenti«. Začne spremljati bolnike v bolnišnici. Na univerzi postane pastir duš, ki zna odkrivati Božji načrt z ljudmi in jim ga pomaga uresničevati.
Pionir Gibanja fokolarov na jugu Brazilije – Leta 1958-59 prispe v Brazilijo skupina fokolarin in fokolarinov: Lia Brunet, Marco Tecilla in Fiore Ungaro. Za njimi Ginetta Calliari, Volo Morandi in drugi. Nastanijo se na oddaljenem severovzhodu države, v mestu Recife. Edini možni stik je pošta. Kasneje odprejo fokolar tudi v San Paolu. Začenjajo se potovanja na skrajni jug, v Porto Alegre, Pelotas in druga mesta. Don Zattera veliko pomaga pri nastanku Gibanja fokolarov v tem delu države.
Leta 1974 se avtobus mladih iz Pelotasa, njegovega mesta, vrača s srečanja Gibanja, med katerim so poglobili Boga Ljubezen. V hudi prometni nesreči umre šest gen in veliko drugih deklet je hudo ranjenih. Ena od njih ima moč, da tedaj zavpije: »In me smo verovale v Ljubezen!« Tako potegne vse v ozračje božjega. V mesecih po nesreči je navzočnost don Zattere bistvenega pomena, saj pomaga družinam, da se spoprimejo s to veliko bolečino in jo premagajo.
Goji globok odnos s Chiaro Lubich, ki mu je leta 1975 dala evangeljsko besedo. Ta postane njegov program: »Kdor hodi za menoj … bo imel luč življenja« (Jn 8, 12). Od začetka je spremljal nastanek in razvoj mesteca Araceli blizu San Paola, ki se danes imenuje mariapoli Ginetta. Ko se je upokojil, je tam živel od leta ’79 do ’88.
Začetki duhovniškega gibanja v Braziliji – Leta 1965 so prišli na severovzhod Brazilije tudi trije škofijski duhovniki fokolarini: Toni Weber, Francesco Manunta in Enrico Pepe. »Ko sem jih opazoval,« pripoveduje don Zattera, »me je moj denar žgal v duši. Jaz imam toliko denarja in oni so imeli komaj za najnujnejše … S tem “Božjim kapitalom” smo tako najeli stanovanje v Recife, v katerem smo poglabljali duhovnost edinosti z duhovniki in bogoslovci. Kmalu zatem se je začela gradnja duhovniškega centra in šole za škofijske bogoslovce v mestecu Araceli.« Previdnostne iniciative, ki so postale vir luči in navdiha za Cerkev v Braziliji. Koliko bogoslovcev in duhovnikov je tu našlo svoj dom in koliko poklicev je bilo rešenih! Čez nekaj let je bilo več kot deset teh mladih, ki so postali duhovniki, postavljenih za škofe.
Don Zattera v mednarodnem centru duhovnikov – Leta 1988 ga je don Silvano Cola poklical v mednarodni center duhovnikov Gibanja fokolarov v Grottaferrato pri Rimu. V teh letih je neutruden pobudnik akcije Communio, ki pomaga evengelizirati in vzgoja v težjih okoljih. Hkrati preprosto opravlja domača dela, posebej skrbi za verske stvari. Številni ga iščejo, da bi se pogovorili in se spovedali. O njem so dejali: »Bil je zahteven, a ta spoved me je prenovila, postavila na noge z novim zaupanjem.« »Vsak je čutil, da ima z njim enkraten odnos, kakor bi bil zanj najpomembnejša oseba.« »Bil je tako pripravljen biti samo duhovnik, oče duš, da se je zdel ustvarjen nalašč za to. Moja molitev k Bogu bo: pošlji nam takih duhovnikov, Božjih duhovnikov, pravih ljudi in pravih “očetov”. Svet jih potrebuje!«
Tisti, ki pripravlja pot – João Baptista Zattera se je prvi iz Brazilije srečal z Idealom edinosti. To je bilo leta 1956. Tedaj je imel 41 let, poučeval je socialno etiko v mestu Pelotas na skrajnem jugu države. Dobro je zaslužil in cenili so ga, a njegove besede prikažejo drugačno stanje: »V sebi pa sem bil prazen, obhajal sem evharistijo brez duše. Skrbel sem za veliko stvari in se vedno bolj utapljal v knjigah. Spraševal sem se: Kje je prva krščanska skupnost, v kateri so bili vsi enega srca in ene duše?«
Sodelavec mu je pripovedoval o mladih iz Italije, ki dobesedno živijo evangelij kot prvi kristjani. Z dovoljenjem škofa je don Zattera odpotoval, da bi jih spoznal. Tako pripoveduje: »Vtis je bil zelo močan. Končno sem našel biser, ki sem ga iskal!« Nekaj tednov preživi v moškem fokolaru v Rimu in odkriva stebre duhovnosti edinosti. Razume, da ni dovolj poznati evangelij, da ga je treba konkretizirati. To se učimo skupaj tako, da padamo in se znova dvignemo. Ob vrnitvi v domovino je druga oseba. »Začel sem živeti,« pripoveduje, »kot otrok na novo občestvo s škofom, s sodelavci in študenti«. Začne spremljati bolnike v bolnišnici. Na univerzi postane pastir duš, ki zna odkrivati Božji načrt z ljudmi in jim ga pomaga uresničevati.
Pionir Gibanja fokolarov na jugu Brazilije – Leta 1958-59 prispe v Brazilijo skupina fokolarin in fokolarinov: Lia Brunet, Marco Tecilla in Fiore Ungaro. Za njimi Ginetta Calliari, Volo Morandi in drugi. Nastanijo se na oddaljenem severovzhodu države, v mestu Recife. Edini možni stik je pošta. Kasneje odprejo fokolar tudi v San Paolu. Začenjajo se potovanja na skrajni jug, v Porto Alegre, Pelotas in druga mesta. Don Zattera veliko pomaga pri nastanku Gibanja fokolarov v tem delu države.
Leta 1974 se avtobus mladih iz Pelotasa, njegovega mesta, vrača s srečanja Gibanja, med katerim so poglobili Boga Ljubezen. V hudi prometni nesreči umre šest gen in veliko drugih deklet je hudo ranjenih. Ena od njih ima moč, da tedaj zavpije: »In me smo verovale v Ljubezen!« Tako potegne vse v ozračje božjega. V mesecih po nesreči je navzočnost don Zattere bistvenega pomena, saj pomaga družinam, da se spoprimejo s to veliko bolečino in jo premagajo.
Goji globok odnos s Chiaro Lubich, ki mu je leta 1975 dala evangeljsko besedo. Ta postane njegov program: »Kdor hodi za menoj … bo imel luč življenja« (Jn 8, 12). Od začetka je spremljal nastanek in razvoj mesteca Araceli blizu San Paola, ki se danes imenuje mariapoli Ginetta. Ko se je upokojil, je tam živel od leta ’79 do ’88.
Začetki duhovniškega gibanja v Braziliji – Leta 1965 so prišli na severovzhod Brazilije tudi trije škofijski duhovniki fokolarini: Toni Weber, Francesco Manunta in Enrico Pepe. »Ko sem jih opazoval,« pripoveduje don Zattera, »me je moj denar žgal v duši. Jaz imam toliko denarja in oni so imeli komaj za najnujnejše … S tem “Božjim kapitalom” smo tako najeli stanovanje v Recife, v katerem smo poglabljali duhovnost edinosti z duhovniki in bogoslovci. Kmalu zatem se je začela gradnja duhovniškega centra in šole za škofijske bogoslovce v mestecu Araceli.« Previdnostne iniciative, ki so postale vir luči in navdiha za Cerkev v Braziliji. Koliko bogoslovcev in duhovnikov je tu našlo svoj dom in koliko poklicev je bilo rešenih! Čez nekaj let je bilo več kot deset teh mladih, ki so postali duhovniki, postavljenih za škofe.
Don Zattera v mednarodnem centru duhovnikov – Leta 1988 ga je don Silvano Cola poklical v mednarodni center duhovnikov Gibanja fokolarov v Grottaferrato pri Rimu. V teh letih je neutruden pobudnik akcije Communio, ki pomaga evengelizirati in vzgoja v težjih okoljih. Hkrati preprosto opravlja domača dela, posebej skrbi za verske stvari. Številni ga iščejo, da bi se pogovorili in se spovedali. O njem so dejali: »Bil je zahteven, a ta spoved me je prenovila, postavila na noge z novim zaupanjem.« »Vsak je čutil, da ima z njim enkraten odnos, kakor bi bil zanj najpomembnejša oseba.« »Bil je tako pripravljen biti samo duhovnik, oče duš, da se je zdel ustvarjen nalašč za to. Moja molitev k Bogu bo: pošlji nam takih duhovnikov, Božjih duhovnikov, pravih ljudi in pravih “očetov”. Svet jih potrebuje!«
Vir: www.focolare.org
