»Zakaj greš na facebook?« vprašam.
V resnici tisti, ki ne preživlja dnevov za računalnikom – pri tem ni pomembno, ali kaj dela, “klepeta” (to je, se pogovarja, šušlja) ali izmenjuje z drugimi slike in filmčke, medtem pa s slušalkami na ušesih posluša glasbo –, težko razume ta čuden svet.
Vedno povezan, površen, a interaktiven: svet, v katerem delamo hkrati več stvari, zlasti pa se odpovemo svoji zasebnosti s tem, ko javnosti razkrivamo svoje ime, rojstne podatke, sliko, misli, video, glasbo, vsakdanje dejavnosti, nagnjenja, sposobnosti, kaj imamo raje, svoje sanje, razočaranja, upanje, srčne zadeve. Tako si prizadevamo pokazati boljšo sliko sebe (profil) od tiste v resničnem življenju.
Te družbene mreže se imenujejo socialna omrežja, to je trenutni pojav na svetovnem spletu. Vsi govorijo o tem in hočejo biti tam, nočejo biti jamski človek, torej nekdo iz prejšnjih časov, ki je nujno izključen iz novosti. Ta pa nenehno napreduje, se zajeda v nas in se nezadržno širi v družbi.
Predstavljajmo si nekakšen trg, velik kot svet, na katerem vsak živi svoj dan v izložbi, vidni vsakemu, ki gre mimo. Nekakšen veliki brat vseh z vsemi. No, ne razno y vsemi: običajno je mogoče omejiti pristop do izložbe samo na svoje “prijatelje”. Tako čudodelna beseda je ”prijatelji”. Čim več jih imaš, bolje je. A pozor, ”prijatelj” je lahko kdor koli, tudi nekdo, ki ga zelo malo ali nič ne poznaš in ti je preprosto poslal sporočilo s prošnjo, da bi postal tvoj ”prijatelj”.
Uresničena misel
To pomeni veliko odprtost novim poznanstvom in izkušnjam, hitrost, udeleženost v razpravah in pri oblikovanju mišljenja, to omrežje omogoča, da na novo odkrijemo izgubljene prijatelje, vzpostavimo nove poklicne stike, a tudi malo kritičnega razmišljanja, skrajni narcizem, tveganje, da naletimo na ljudi s slabimi nameni, poleg tega so naše navade in življenjske izbire postavljene vsem na oči.
Med mladimi od 12. do 18. leta le redkokateri ve, da “sledovi”, ki so jih pustili v mreži, ostanejo za vedno, vključno z “neumnimi” filmčki, “nasilnim” dnevniki ali fotografijami, ki jih najraje ne bi nikoli posneli. S spletom je težko spremeniti življenje, pozabiti na (ali pomagati drugim pozabiti) mladostne napake.
Toda vse to tveganje ne ustavlja mladih, ki navdušeno in naravno živijo navidezni svet, v katerem je vse mogoče, kakor v “uresničeni misli”. V ZDA je 85 odstotkov uporabnikov facebooka – prav zdaj najbolj moderna spletna stran – dijakov in študentov. Novi rodovi so vsi tam: v mreži. Je pa še na tisoče drugih skupin: za mame, za ostarele, profesionalce. Za vsakega njegova mreža.
Razočarani nad socialnimi omrežji pravijo, da so skupnosti, ki nastajajo v teh omrežjih, slabotne, temeljijo na umetni zaupnosti in utopiji človeških odnosov, kar zastira bivanjsko praznino. Skratka, to so dejavniki izključevanja in ne toliko vključevanja. Lažen, otročji svet, v katerem nikoli ne umremo, tudi ne dozorimo, ker izkušamo bivanjsko negotovost.
Navdušenci pa poudarjajo, da se zdijo v navideznem svetu vsi bolj človeški, deskajo, da bi dajali in ne toliko prejemali; presenečenja, novosti in nepričakovana srečanja jim obarvajo dan, ljudje znova vlagajo v odnose, odkrivajo številne z istimi zanimanji in se zavedajo njihove nenehne navzočnosti v svojem življenju. Skratka, prijateljstvo in zabava naj bi obstajala samo v mreži, zato »dol z realnim svetom«!
Podeljevanje
Verjetno imajo oboji prav. Nove oblike navidezne socializacije namreč ne nadomestijo starih oblik, pridružijo se jim. Če ima nekdo že urejeno svoje osebno, psihično in duhovno življenje, bogato in uravnoteženo družbeno in poklicno življenje, lahko izkoristi te pripomočke za razširitev svojih stikov in odnosov ter okrepitev položaja v družbi. Če pa še ni osebnostno izoblikovan ali mu manjka notranje ravnovesje, je tveganje veliko. Na primer, da izčrpa svojo energijo samo v navideznih odnosih brez odnosov z realnimi ljudmi. Ni naključje, da že proučujejo nove patologije (poglej okvirček).
V vsakem primeru se kaže pojav, kakor da bi potrebe ljudi oblikovale tehnologije in ne obratno. To morda nakazuje smer, natančno smer: kdor opazuje svet iz facebooka, je zanj najbolj zanimiv in nepričakovan tako imenovan microblogging, to je nenehna izmenjava majhnih posodobitev podatkov o tem, kar delamo čez dan: učim se, umivam si zobe, grem nakupovat, prepiral sem se z ženo, pes bi rad šel ven, žalosten sem, ker nihče ne misli name, oblekla bom modro krilo, sem na dolgočasni seji. Za vsako dejanje napišejo kratko sporočilo, ki ga lahko “prijatelji” takoj prejmejo, hkrati pa tudi sami vedo za vse podrobnosti njihovega vsakdanjega življenja.
Odtujevalna in površna obsedenost ali želja po podeželskem življenju, kjer vsi vedo vse o vseh? Morda. Nov način spoznavanja sebe skozi ogledalo drugih? Tudi možno. Prav gotovo tudi močna potreba po podelitvi, nujnost ali zadovoljstvo živeti ritem življenja svojih prijateljev. Treba je poskusiti, da bi izkusili psihološki vpliv.
Kaj se bo zgodilo jutri, ko bomo povezani 24 ur na dan preko čipa (mikroračunalnika), vsajenega v možgane? Bolje, da se ne spuščamo v futuristična predvidevanja, saj nam bo prihodnost kaj hitro odgovorila. Zgodovina človeške družine hrani, kakor se zdi, še precej presenečenj.
Homo virtualis – virtualni človek
»Imam zelo veliko prijateljic v navideznem svetu in nobene v realnem.« Ta trditev pentajstletnice osupne, če upoštevamo, da se človeški možgani oblikujejo v prvih dvajsetih letih življenja. Če mladi, zlasti najmlajši preživljajo najbolj spodbudne ure v navideznem, namesto v realnem svetu, se bodo verjetno možgani oblikovali, kakor da bi bil navidezni svet realen in temu prilagodili psihologijo, odzive in občutljivosti.
Že danes skupine mladih, ki med vpitjem vstopajo v podzemno železnico, ne delujejo toliko kot nevzgojeni in zasvojeni s televizijo, ampak kot igralci videoigric. Tvegano je to, da živijo neprilagojeno realnemu svetu – telo imamo še vedno! – in v odnosih z ljudmi iz mesa in kosti, saj globoke vezi še vedno zahtevajo neposreden stik. Kdo ve, morda bodo starši (starejše generacije) le še hranili telo otrok, ki tavajo po hiši kot zombiji in oživijo samo, ko se vrnejo v navidezni svet. Ali pa je problem zlasti v odraslih, ki ne znajo naravno živeti v dveh svetovih.
Kakor koli, homo virtualis je že med nami, dovolj je, če le opazujemo mlade, ki so “izgubljeni” v računalniku. Naloga odraslih je, da jim pomagajo pri samovzgoji se in da se utrdijo najprej v realnem svetu in potem v navideznem, ne obrnjeno. Zato je poleg videoigric in mobilnih telefonov bolje na novo odkriti darila stare šole, kot so loparji za namizni tenis, prave žoge iz usnja, kitare (prave) in abonma za plavanje v bazenu ali skupinski ples. To je zdravje, miselno in telesno.
Giulio Meazzini
Vir: Città Nuova
___________________
Kratek test samopreverjanja
Če vstopim v tvojo sobo, ko si za računalnikom:
a) me opaziš, se obrneš in govoriš z menoj
b) me sploh ne opaziš
Če tvoj mobilnik zazvoni, medtem ko ti govorim pomembne ali zaupne stvari, ga:
a) ugasneš in ostaneš z menoj
b) odgovoriš na klic
V stanovanju odgovoriš:
a) tudi na običajni telefon
b) samo na osebni mobilni telefon
Se rad igraš računalniške igrice:
a) v družbi
b) sam
V enem tednu preživiš več ur:
a) pred računalnikom
b) na sprehodih s prijatelji, ob branju knjige ali se ukvarjaš s športom
Če je odgovorov b več kot odgovorov a, je dobro, da se ustaviš in poiščeš resnično prijateljico ali prijatelja.
___________________
