Ob sklepu potovanja Benedikta XVI. v njegovo domovino – potovanje je vzbudilo pozornost tudi in zlasti zaradi ekumenske razsežnosti – smo zaprosili Clemensa Behra, urednika revije Neue Stadt, za oceno dogodka:
Vera v Kristusa je temeljna predpostavka za katero koli prenovo.
»Benedikt XVI. je od 22. do 25. septembra obiskal svojo rojstno deželo, v kateri je preživel štiri zelo intenzivne dneve. Čeprav so bile svete maše – na odprtem na olimpijskem stadionu v Berlinu, na trgu pred stolnico v Erfurtu, v Etzelsbachu, svetišču Turingije, in v Freiburgu v Schwarzwaldu – vrhunci njegovega potovanja, pa je papež jasno pokazal s številnimi drugimi srečanji, da ni prišel samo zaradi 30 % katoličanov. Srečal se je namreč tudi s predstavniki judovstva in islama, imel je pomemben govor v nemškem parlamentu, sestal pa se je tudi s predstavniki pravoslavnih Cerkva. V zelo pomenljivem kraju, avguštinskem samostanu v Erfurtu, kjer je Martin Luter študiral teologijo, vstopil v ta red in bil posvečen v duhovnika, se je srečal s predstavniki evangeličansko-luteranske Cerkve.
Ob tej priložnosti je papež jasno pokazal, kako ceni Lutrovo duhovnost in njegovo zavzemanje za iskanje primernega odgovora na vprašanje o Bogu. Benedikt XVI. je povabil kristjane obeh Cerkva, “naj skupaj pričajo za navzočnost živega Boga in tako ponudijo svetu odgovor, ki ga ta potrebuje … Pomagajmo si jo živeti. To je velika ekumenska naloga, ki nas vodi v srce Jezusove molitve.”
Predsednik EKD (Evangeličanske Cerkve v Nemčiji) Nikolaus Schneider je cenil in poudaril besede Benedikta XVI: Obe Cerkvi bi si morali “medsebojno pomagati okrepiti in poživiti življenje vere v naši družbi – to je res ekumenska naloga.”
Tisti, ki so upali, da bo papež naredil konkretne korake v ekumenizmu in kdor je pričakoval, da bo začrtal novo pot v zvezi s skupnim obhajanjem – zlasti ob priložnosti 500. obletnice reforme leta 2017 – ni bil zadovoljen. Tudi za pare iz različnih veroizpovedi, ki ne morejo skupaj prejemati evharistije, ni prinesel “novosti”.
Vera ni nekaj, o čemer bi lahko mešetarili, kakor to velja za politične dogovore. To držo je utemlejil: “Edinost v veri ne raste s tem, da merimo prednosti in slabosti, temveč z globokim poistenjem v življenju in v misli.”
Benedikt XVI. ni hotel ponuditi, tako na ekumenskem področju kot v bistvenih vprašanjih katoličanov, površnih odgovorov in ne konkretnih rešitev. Hotel je prodreti v korenino “krize Cerkva”, na katere osnovi se po njegovem dogaja kriza vere. Prišel je, da bi okrepil zaupanje v Boga in da bi utrdil vero v Kristusa. Zanj je to temeljna predpostavka, da bi lahko prišlo do sprememb in prenove.«
